Gorski gams se je potopil med morske pse

Ko so nogometaši Salzburga pred dnevi že desetič zapored ostali brez lige prvakov, so bili za mnoge v domovini tarča posmeha in kritik. Toda avstrijskemu športu vedno znova ostaja tolažba na smučeh. Po izjemnih šestih kristalnih globusih, zadnjega je osvojil prav pri nas, marca v Kranjski Gori, si je Marcel Hirscher privoščil precej daljše počitnice kot ponavadi, zdaj pa je doma spregovoril o svojem vsakdanu.

Čeprav smo sredi vročega poletja, ko športno sceno v severni soseščini te dni označujejo zlasti nastopi nogometašev v različnih kvalifikacijskih kolih za evropska klubska tekmovanja, zelo odmevno svetovno prvenstvo na donavskem otoku na Dunaju v odbojki na mivki ter kitzbühelski teniški turnir, besede smučarskega šampiona tudi zdaj ohranjajo prav posebno veljavo in zato pritegnejo spoštovanja vredno zanimanje. V tistih marčnih dneh, ko se je po sanjskem koncu tedna na Vitrancu poslavljal od Zgornjesavske doline, je celo spregovoril o tem, da obstaja tudi možnost prekinitve športne poti. Olimpijska sezona, vsaj tako je takrat zvenel njegov glas, ga ni kaj prida vznemirjala. In pravzaprav se sodeč po poletnem medijskem dnevu na domačem Annabergu vsebina njegovega razmišljanja ni posebno spremenila. Jasno je le, da v novi zimi, torej 2017/2018, smuči še ne bo postavil v kot.

»Nisem si še prav na jasnem, kdaj se bo oglasil zvonec za konec moje smučarske kariere. A zdaj je tako: vstopil bom v novo sezono, nato se bom iz leta v leto odločal, kako bom ravnal naprej. Morda bo slovo napočilo kmalu, morda še ne, bomo videli,« je dejal in nato ponovil svojo znano trditev o tem, da mu veliki kristalni globus, za katerega je treba garati od prvega dne sezone, pomeni več kot zlata olimpijska kolajna. In čeprav je ta edina, ki je še nima v svoji zakladnici neštetih nagrad za dosežke na snegu, se z njo ne obremenjuje. Tudi o prihajajoči zimi govori zelo zadržano, ko omeni: »V življenju je še kaj drugega kot dirkanje na snegu med modrimi in rdečimi vrati,« je jasno, da ni več takšne lakote po zmagovanju kot nekoč, a ker gre za perfekcionista na smučeh in povrhu še psihično zelo stabilnega in razgledanega športnika, bi bilo prav presenetljivo, če ne bi znova krojil vrha.

Sicer pa je do oktobrske tekmovalne premiere na ledeniku Rettenbach nad Söldnom na Tirolskem še dovolj časa, zato si je tudi zavestno privoščil dolge počitnice. Že vrsto let uživa pri nas na Soči s svojim kajakom, tokrat pa si je privoščil popolno in daljšo sprostitev v Indijskem oceanu. Potapljanje, tudi v družbi veličastnih morskih psov, ga je napolnilo z energijo. »Pomislite, kakšen je to izziv za gorskega gamsa, kot sem jaz, da se deset dni potapljam na Sejšelih. Obenem pa sem obiskal tudi Tomorrowland, glasbeni festival v Belgiji, kamor sem si želel že dolga leta,« je bil dobre volje po vrnitvi na domačo Solnograško, ki pa je, kar zadeva bivališče, ne bi zamenjal za nič na svetu: »Vedno znova pomislim, kako sem lahko vesel, da živim tukaj.« Zaljubljen je v avstrijski red in imenitna smučišča, kolikor bo le mogoče, se bo pripravljal na domačih ledenikih. Le če bo že pretirano vroče, bo razmislil o nadaljevanju priprav na drugi strani Atlantika: »Odkar sem sklenil sezono svetovnega pokala, sploh še nisem bil na snegu. Po tem sta Henrik (Kristoffersen, o. p.) in Alexis (Pinturault, o. p.) povsem drugačna. Za njima sem zdaj v pripravljalnem zaostanku dveh mesecev. A nič hudega …«

Izjemen smučar, ki je 2. marca, dan pred prihodom na tekmo v Kranjsko Goro, praznoval 28. rojstni dan, tokrat prav sproščeno preživlja poletne dni, v primerjavi se preteklostjo se do svojih pričakovanj obnaša drugače. »Vedno sem poskusil kar najbolje poskrbeti za svoje priprave, nato pa si začel zastavljati visoke cilje. Zdaj ne nameravam razmišljati o zmagah,« pravi. Še naprej si želi predvsem uživati na snegu, vesel bo slehernega tekmovalnega adrenalina, verjetno bo drugače čutil olimpijski izziv, ko se bo ta približeval. Za zdaj je le v torbo pospravil knjižico s temelji učenja korejskega jezika, ki mu jo je za popotnico v sezono olimpijskega Pjongčanga podaril Leo Bauernberger, poslovni vodja solnograške turistične organizacije. A ker je večkrat dejal, kako ima rad domače kraje, je ob omenjenem priročniku dobil še kratke usnjene hlače z naramnicami, tako znamenite za ta del nemškega govornega prostora.