Hiperaktivna izza knjig na trening in nazaj

Šest ur na dan, šestkrat na teden. Za zidovi športne dvorane Krim Špela Kratochwill do onemoglosti preizkuša meje svoje telesne gibljivosti, vrti obroč, trak, žogo in kije. Še prej seveda opravi vse šolske obveznosti na gimnaziji Bežigrad, za knjige se kot vzorna dijakinja vrne spet pozno zvečer. Vmes komaj kaj jé. Kar težko si je predstavljati, kako tako drobceno telo zmore vse te napore.

Živahno je bilo na Galjevici tik pred uradnim treningom za 28. mednarodni turnir mladih, ritmične gimnastičarke so prihajale s kupom opreme in rekvizitov. »Na uradnem treningu je vse že kot na tekmi, pridem s pričesko, naličena in oblečena. Na tepihu izvedem vse vaje tako, kot jih želim na tekmi,« je uvodoma povedala 17-letna Ljubljančanka. Resna, predana in osredotočena je med pogovorom z enim očesom opazovala mlajše kolegice, ki so se z njeno trenerko Leno Salavjovo že začele ogrevati. Kot da ima slabo vest, da tudi sama že ne vadi. Ali pa komaj čaka, da se jim pridruži.

»Sem pridem takoj po šoli. Vedno se moramo dobro ogreti, da se ne poškodujemo, to traja uro in pol do dve uri. Nato pa vzamemo vsaka svoj rekvizit, vsaka ima svojo vajo na svojo glasbo in treniramo do perfekcije. Ni omejene količine ponovitev, vadiš tako dolgo, da bi lahko vstal sredi noči in naredil vajo. Sami izvedbi posvetimo približno štiri ure, več ponovitev narediš, tem bolje,« je začela pripovedovati mlada sogovornica. Ali kateremu od rekvizitov nameni več poudarka? »Odvisno od dneva in tega, kako ti leži ta rekvizit. Če ti tisti dan ne gre tako dobro, moraš trenirati še več, da pozneje na tekmi nisi v negotovosti.«

Sama se je v zadnjem obdobju več posvečala žogi, saj ima povsem novo vajo, poleg tega kot mladinka ni veliko trenirala z žogo. Razsvetli nas tudi, da so najtežje vaje s trakom: »Dolg je šest metrov, je iz tanke svile, zelo moraš paziti, da se ne zaplete ali raztrga. S palčko ga moraš ves čas držati v zraku, če leži na tleh, dobiš odbitek«. »Vsaka tekmovalka ima svojo specifiko. Jaz sem znana po obratih, dobro vrtim. Ko sem bila mlajša, nisem bila tako gibljiva v hrbtu. Zdaj, ko sem to pridobila, pa me velikokrat boli hrbet,« pa je povedala o omejitvah in težavah, s katerimi se sooča.

Redno v meki ritmične gimnastike

Doma vadi s svojima trenerkama, ob Salavjovi zanjo skrbi tudi Lena Jakobovskaja. Pomemben doprinos njenemu napredku so sicer tudi redni obiski olimpijskega centra v Moskvi, kjer trenirajo vse največje zvezde. Gre seveda za povsem drug svet, kot ga je vajena v domači dvorani. »Razmere za trening so odlične, na voljo imaš šest tepihov s podijem, strop je zelo visok, s teboj so fizioterapevti in zdravniki. Trenerke so res dobre, čeprav svojih dveh ne bi zamenjala za nič na svetu, saj sta kot moji drugi mami. Tam dekleta živijo le za to. A ko prideš tja in zastopaš svojo državo, si tudi ena izmed zvezd. Tam se učimo ena od druge,« je navdušeno pripovedovala o izkušnjah v Moskvi, kjer lahko dela s slavno trenerko Irino Viner Usmanovo, ki je alfa in omega v ritmiki. V zadnjih štirih letih, odkar obiskuje ta center, se je že tekoče naučila tudi ruščino. Nazadnje je bila tam februarja in pripravila omenjeno novo vajo z žogo. »Moje vaje so stare od prejšnjih poletnih počitnic, vaja z žogo pa le par tednov. Pripravili smo novo, ker mi prejšnja ni ležala. Dodali smo bolj hitro glasbo (Lene Meyer-Landrut, Sattelite). Je plesna, z glasom. Za obroč imam sicer precej močno glasbo, za trak špansko Malagueno, za kij pa bobne. Počasni ritmi mi ne ležijo,« je povedala o izbiri glasbe. Sama sicer pristaja na balkanske ritme, a teh pač ne more vključiti v nastope. Glede na glasbo ji sicer v Rusiji sešijejo tudi dres.

Čeprav so v Sloveniji razmere za trening veliko slabše, pravi, da se ne počuti omejeno. »Kmalu v novem gimnastičnem centru ne bomo pogrešale ničesar več. Zdaj mi morda manjka le več zdravniške pomoči. Sicer fizioterapevt Jaka Kolenc z menoj dela vsak dan, ni pa z menoj na treningih. Pogrešam tudi bolj prilagojen šolski sistem,« je povedala ena boljših dijakinj bežigrajske gimnazije. »Saj sem v športnem razredu in mi pustijo, da manjkam, toda vseeno. Zjutraj je treba v šolo, nato pa na trening. Rusinje imajo dvakrat na dan višek intenzivnosti treninga.« Kako težko je torej usklajevanje šole in treningov? »Že v OŠ sem se naučila, da ko pridem domov, grem vedno za knjige. Ni težko, potrebna je disciplina. Seveda pa se lažje učim tedaj, ko sem spočita. Učim se pozno zvečer ali pa zgodaj zjutraj. Doslej mi je šlo dobro,« je opisala in razkrila tudi svoj načrt za prihodnost.

Strog jedilnik in študij kulinarike

S šolo bo seveda vztrajala, športna kariera v ritmični gimnastiki namreč traja le nekje do 24. leta. Nekatere sicer še tekmujejo do 30. leta, a so tedaj že ogrožene kosti, kolki postanejo obrabljeni, pravi. Po končani gimnaziji, ko bo še trenirala, načrtuje študij likovne umetnosti v Ljubljani (rada riše, tudi ritmika je neka vrsta umetnosti), nato pa bi rada tudi v Italiji študirala kulinariko oz. gastronomijo. No, to pa je presenetljivo glede na to, kako strog je njen jedilnik. »Ja, vem, da je skregano s pametjo. Toda moja starša sta oba dobra kuharja (pivnice Kratochwill, op. p.), tudi sama rada kuham. No, ne zase, za ostale,« se je nasmejala. Sama jé dvakrat do trikrat na dan, seveda gre za majhne obroke: »A tega se z leti navadiš. Zdaj v obdobju pubertete moram paziti toliko bolj.«

Ritmični gimnastiki je predana že od četrtega leta, v vrtcu na Galjevici je sprva vadila za zabavo, nekaj časa trenirala še smučanje, nato pa ugotovila, da je ritmika lepši šport. Lani je prvič tekmovala v članski konkurenci in presenetila s hitrim napredkom v zelo ostri konkurenci. V tej sezoni jo čaka EP v Minsku, nato SP v Stuttgartu, nadvse si želi osvojiti tudi olimpijsko normo za Rio de Janeiro. Ko se ozre nazaj, ji je v najlepšem spominu ostala zmaga na domačem turnirju MTM, tudi SP v Izmirju, kjer je dosegla najboljši slovenski rezultat, je bil zanjo nekaj posebnega. »Nihče ni pričakoval, da bom tako dobro nastopila, niti moja trenerka ne. A sem kot robot šla na tepih in naredila vse, kot je bilo treba, bila sem presrečna zaradi 48. mesta, komaj sem dojela,« je pripovedovala, med svojimi dosežki pa omenila že uvrstitev v finale na berlinskem grand prixu, kar ji je uspelo šele kot drugi Slovenki doslej.

Tudi novega nastopa pred domačimi gledalci se je močno veselila. »Ni me strah tekmovanj, komaj čakam tekmo, doma me mami miri, saj sem hiperaktivna,« je še priznala tekmovalka, ki že dobro obvlada psihološki pritisk, vaje za sproščanje, ki se jih je naučila s psihologom Matejem Tuškom, so zanjo že rutina, ji pa zelo pomagajo tudi v šoli. Kaj pa Špela počne, ko je prosta? »Tedaj se učim. No, saj imam tudi nekaj družabnega življenja, imam prijatelje, ki me podpirajo, in grem z njimi ven.« Seveda pa mora vsak prosti trenutek nameniti tudi regeneraciji. Najbolj pomaga spanec. Pa masaže in vitamini.