Hiti počasi in nikar se ne izgubi

V ospredju lumpi in šolskih tekov je previdnost, ne hitrost, zato je ena najpogosteje izrečenih besed počasi. Despacito.

pon, 30.10.2017, 09:00

Svojo uvrstitev preverite z Delom

Ste se vi, vaši bližnji ali vaši znanci udeležili maratona, polmaratona ali »desetke«? So se vaši otroci udeležili srednješolskega ali osnovnošolskega teka? Po koncu preizkušnje vas gotovo zanima, kako ste se oziroma so se odrezali. Rezultate vseh tekov smo že v soboto oziroma nedeljo zvečer objavili na Delo.si, tisti, ki bi radi svoj podvig videli ovekovečen v fizični obliki, pa si priskrbite ponedeljkov izvod časnika Delo, v katerem je posebna priloga z rezultati vseh udeležencev letošnjega ljubljanskega tekaškega praznika.

Več o ljubljanskem maratonu lahko preberete v našem spletnem DOSJEJU.

Pravi čudež je, da se v tej nepregledni masi ljudi ne izgubi še več otrok, je dejal varnostnik ob progi, medtem ko je pazil na tri malčke. Prvi del sobotnega dogajanja na Ljubljanskem maratonu zaznamuje velika gneča, tekmovalnost pa pride do izraza šele ob koncu prireditve. Letos je po ljubljanskih ulicah teklo 7400 otrok, od triletnih lumpijev do srednješolcev, ki se resno spogledujejo s profesionalnim športom.

Pozitivna tekaška energija

Zanimivo, da je bila med sobotnim direndajem na ljubljanskih ulicah ena najpogosteje izrečenih besed »počasi«. Slovenska cesta in Kongresni trg sta bila okrog poldneva bistveno premajhna za vse otroke in njihove angele varuhe: starše, učitelje in ostale spremljevalce. Če bi tekli prehitro – in nenadzorovano –, bi pomendrali drug drugega, zato sta jih uradna napovedovalca prireditve Gregor Janežič in Bojan Makovec neprestano svarila: »Počasi, čisto počasi.« Despacito. Četudi vam srček na štartni črti dela bum bum.

Svojo nalogo sta opravila odlično, saj je zdravstvena služba ob koncu tekmovalnega dne zatrdila, da se poleg nekaj odrgnin ni pripetilo nič hujšega. Spikerski par, ki je skupaj že večkrat oddelal Planico, Pokljuko in seveda tudi »ljubljanca«, je v soboto počel vse in še več. Najmlajše je zabaval na štartu, nato komentiral njihov tek, povedal nekaj statističnih in logističnih informacij o maratonu in – ponavljal vajo v različnih variacijah. »Ni težko. Pokonci naju držita pozitivna tekaška energija in izkušnje, ki sva jih pridobila z leti,« je na vprašanje, kako preneseta osem ur glasnega govorjenja in tekanja sem ter tja, odgovoril Makovec, malo zatem pa z značilnim komentatorskim glasom zavpil v mikrofon: »Pred nami je štart deklet, rojenih leta 2013.« Takoj me je spreletelo, kako hitro čas beži, a v naslednjem trenutku mi je tok misli prekinil (pre)blizu postavljeni zvočnik, iz katerega je Janežičev glas nagovarjal učiteljice iz Osnovne šole Vransko, saj so se trije njihovi učenci izgubili in zdaj čakajo pri štartu Lumpi teka. Naključje je hotelo, da sem prav to šolo nekdaj davno obiskoval tudi sam.



V zraku je mrgolelo rdečih balonov. Foto: Roman Šipić

Želja po teku

Trije malčki, vsi drugošolci, nemo stojijo ob varnostniku in zbegano pogledujejo naokrog. »Pravi čudež je, da se jih v tej nepregledni masi ljudi ne izgubi še več,« pove Tomaž, študent tretjega letnika na Fakulteti za varnostne vede, medtem ko se skrbno ukvarja z mladimi prijatelji. »Stalno se nekaj dogaja. Malo prej me je starejši moški vprašal, kako lahko z avtom pride iz garažne hiše pod Kongresnim trgom. Lahko sem mu le zaželel srečo,« se nasmeji, da malo razbije vse bolj napeto vzdušje: do začetka teka prvo- in drugošolcev je še pol ure in na spregled ni nikogar, ki bi poznal trojico.

Malih Vranšanov ni strah, da jih ne bodo našli; strah jih je, da jih bodo našli prepozno, saj brez štartnih številk ne morejo nastopiti. Želja po tistem kilometru teka je zares presunljiva. Ker so lumpiji za letos zaključili, se prestavimo proti štartu za šolarje – prav tako brez uspeha. »Najbolje, da stvari vzameva v svoje roke,« predlaga Tomaž; lahko mu samo prikimam. Pomaknemo se proti ograji in eden od otrok opazi učiteljico. »Kje, kam, kako?« sva navdušena, a zaman. Že isti trenutek se je izgubila v množici … Vseeno se prebijemo pred štartni prostor, kjer naletimo na birokratsko togost redark. Moledovanje o višjem športnem cilju ne zaleže, poleg tega pa starši nimamo kaj iskati v tem prostoru. Ponovno sem se, 22-letni študent, počutil zelo starega.

Ko je že vse kazalo, da mladiči pač ne bodo tekli – na svetu so še hujše stvari –, nekje daleč zadaj zagledajo sošolke, zraven pa mlado vzgojiteljico. Časa za začudenje ni bilo: na hitro sva jih spravila čez ograjo in adijo.

Prej sem se čudil staršem, ki po štartu zunaj označene proge delirično tečejo proti cilju, da bi čim prej prišli do svojih otrok, zdaj sem bil v podobni situaciji. Hitro sem se prebil na drugo stran prizorišča, vendar le stežka sledil dogajanju, saj je v cilj naenkrat priteklo po deset otrok. Nato pa zagledam malega sokrajana z oranžno kapo in nahrbtnikom, ki si ju v naglici seveda ni uspel sneti, kako še za ciljno črto navdušeno prehiteva vrstnike. Očitno se je le splačalo.

Zvečer se mi je Anja, študentka Fakultete za šport, ki že več let kot prostovoljka pomaga OŠ Vransko pri spremljanju otrok na Ljubljanskem maratonu, vljudno zahvalila. »Na avtobusu smo se z otroki dogovorili, naj takoj odidejo do odra za zmagovalce in tam povedo, od kod prihajajo. Ravnali so točno tako,« je pohvalila učence in pojasnila, da so se že pred maratonom pripravili na scenarij, ko nekdo odtava neznano kam. Situacija je za učitelje in druge spremljevalce šolarjev precej stresna: »Otroke zanima, kam in s kom naj tečejo, večkrat govorijo s solzami v očeh, saj jih moramo pustiti sredi množice neznanih otrok in staršev. Največji problem pri najmlajših je, da so še malo v svojem svetu ter od vznemirjenosti v cilju ne vidijo in ne slišijo dobro. A zvečer sem bila ponosna nanje pa tudi na sodelavce, saj se je, tako kot vselej, vse dobro izteklo.«



Gneča »lumpijev« pred štartom. Foto: Roman Šipić

Dijaki nič več počasi

Okrog četrte je bilo v središču Ljubljane manj gneče in manj izgubljenih duš, zato pa so srednješolci tekli hitreje; nihče jim ni govoril, naj gredo počasi.

Progo, dolgo 3150 metrov je med dijaki najhitreje zmogel Matevž Cimermančič iz Novega mesta. »Zmago sem pričakoval. Vedel sem, da se moram takoj postaviti na čelo kolone in narekovati močan tempo, saj so nekateri atleti zelo nevarni v finišu,« je dejal med čakanjem na razglasitev rezultatov. Cimermančič je pred dvema letoma na olimpijskem festivalu evropske mladine (nekaj podobnega kot evropsko prvenstvo za mlajše mladince) osvojil srebro v teku na 2000 metrov z zaprekami. »Čeprav sem bil takrat drugi v Evropi, je na današnji tekmi precej boljše vzdušje,« je priznal zmagovalec, ki trenira pod vodstvom starejšega brata Davorina.

Med dijakinjami je nekoliko nepričakovano slavila specialistka za tek na 800 metrov Klara Lukan. Letošnja polfinalistka svetovnega prvenstva za mlajše mladince se je preizkušnje lotila drugače kot Cimermančič. »Vso prednost sem si pritekla v zadnjem delu proge. Vedela sem, da sem najmočnejša v finišu. Zmage sicer nisem pričakovala, a sem je zato toliko bolj vesela,« je pojasnila atletinja iz Šentjerneja, ki se je letos preselila v Ljubljano. Obiskuje namreč mednarodni program na Gimnaziji Bežigrad, na treningih pa se je priključila ekipi Maruše Mišmaš.

Kolajno ji je okrog vratu obesila prav njena trening partnerica, dijakom pa je odličja podeljeval Jan Petrač. »Danes me daje nostalgija. Ko sem se sprehodil mimo štarta, sem občutil veliko tremo,« je dejal Petrač, ki ima nadvse lepe spomine na šolske teke Ljubljanskega maratona: nastopil je osemkrat in sedemkrat zmagal, spodletelo mu je le v prvem letniku srednje šole.



Za dobro vzdušje je poskrbel tudi zmajček. Foto: Roman Šipić

Prijavi sovražni govor