Hotel odnehati, nato dvakrat nastopil na OI

Radovljica – Občinstvo je v sicer dveh lepih dneh mednarodnega plavalnega mitinga, v Radovljici že 41. po vrsti, pogrešalo udarne slovenske reprezentante, pred katerimi je odhod na svetovno prvenstvo. A glasno je zaploskalo vsaj enemu – od svoje športne poti se je poslovil dvakratni olimpijec Robert Žbogar.

Pri 28 letih je tako pomahal v slovo vrhunskemu športu, reprezentanco si je bilo v zadnjem desetletju brez njega kar težko predstavljati. Plavalec, doma iz Begunj, je bil redno na seznamih različnih selektorjev za velika tekmovanja, še posebej si bo v spominu ohranil nastopa na olimpijskih igrah v Londonu 2012 in štiri leta pozneje v Riu. Tam jih je zaokrožil z uresničeno željo o državnem rekordu na 200 m delfin (1:57,05), vprašanje je, kdaj in kdo bo ta dosežek izboljšal. Ni več nikakršne skrivnosti, da je zlasti v slovenskem moškem plavanju opazna »luknja«, med potniki za prihajajoče prvenstvo v Budimpešti sta ob štirih naših plavalkah – Anji Klinar, Gaji Natlačen, Nastji Govejšek in Tjaši Oder – le dva plavalca: Peter John Stevens in Martin Bau.

»Kaj pa vem, ne bi zganjal preplaha. Menjajo se rodovi, spomnim se, ko sem se prvič uvrstil v ekipo za mladinsko EP, sva bila pri slovenski ekipi le dva fanta – Robert Vovk in jaz. Res pa je, da sem vztrajal in pozneje doživljal velika tekmovanja v družbi res odličnih reprezentantov,« poudari Gorenjec, ki odločitve o slovesu od bazenov ni sprejel naglo. O njej je temeljito in postopoma razmišljal: »Že zato, ker sem se hotel počasi privajati na nov življenjski vsakdan. Po olimpijskem nastopu sem si dejal, da bom v letu 2017 sklenil športno pot, a nisem si še bil na jasnem, kdaj se bo to zgodilo. Pripravljal sem se na zimsko sezono, nastopil na DP v 25-metrskem bazenu, se spogledoval tudi z normo za SP, a ostala mi je le preveč oddaljena, slovo od kariere se je iz dneva v dan bolj bližalo.«

Tako je v sončnem sobotnem popoldnevu zadnjič skočil s štartnega kamna v domač bazen, simbolično s premorom na polovici preplaval 50 metrov, nato pa pozdravil vse navzoče, se zahvalil za podporo domačim kot tudi trenerjem, ki so mu pomagali na poti k mednarodni eliti. »Kdor pozna Miho Potočnika, ve, kako je delati z njim,« je nasmejal navzoče, kajpak dobre poznavalce strogega in delovnega pristopa trenerja, ki bo zdaj na prvenstvu vodil le Anjo Klinar. Kajpak se je tudi 29-letna Jeseničanka, tokrat je zaradi nujne regeneracije ob koncu priprav za SP ni bilo v tekmovalni opremi, prišla poslovit od dolgoletnega soplavalca.

»Brez skrbi, od daleč bom spremljal dogodke v Budimpešti, še zlasti nastope slovenskih reprezentantov, saj so vsi moji dobri prijatelji,« je povedal. V športu se je naučil marsikaj, spoznal je red in disciplino, v novinarski družbi se je v soboto spomnil tudi svojih začetkov. »Najprej smo se učili v majhnem bazenu hotela Grajski dvor, nato smo poskusili v tem objektu olimpijskih mer. Na polovici, torej pri 25 metrih, sem takoj odnehal in vaditelju Juretu Košaku dejal, da me plavanje ne bo več videlo. A rekel mi je, naj se oglasim še jeseni in takrat morda še enkrat poskusim,« je povedal. Pozneje je le trmasto vztrajal. V najlepšem spominu si bo ohranil dvakratno udeležbo na olimpijskih igrah, najmanj rad pa misel na EP 2010 v Budimpešti: »Takrat sem bil na polovici tekme na 200 m delfin le desetinko oddaljen od evropskega rekorda, pozneje pa me je hudo pobralo. Spoznal sem, kako pomembna je pravilna razporeditev moči.«

Trenerske vode ga sicer ne mikajo, poskusil se bo navaditi na drugačno življenje. S prijateljem sta odprla podjetje za čistilna sredstva gostinske opreme.