Miha Šimnovec, šport
Ljubljana – Slovenijo bo na poletnih olimpijskih igrah v Londonu zastopala tudi tekvondoistka Franka Anić, ki – zanimivo – prihaja s Korčule. Ker pa zanjo na rodnem Hrvaškem niso pokazali dovolj zanimanja, se je pred slabima dvema letoma odločila, da se bo borila za našo reprezentanco, saj ima po materi Martini tudi slovensko državljanstvo.
»Ko sem se leta 2009 odpravila na kontrolni trening hrvaške reprezentance, mi je bilo že vnaprej jasno, da se bom težko prebila vanjo, ker je bila v moji kategoriji tudi Sandra Šarić, dobitnica bronaste kolajne na OI v Pekingu '08. Vendar pa sem upala vsaj na status reprezentantke B ali C, česar pa nisem dočakala. Še več; nisem prejela niti odgovora, ali sploh računajo name,« je Anićeva, ki bo v nedeljo praznovala 21. rojstni dan, pojasnila, zakaj je obupala nad tem, da bi se kdaj na velikem tekmovanju borila pod hrvaško zastavo.
Ker ima po materi Martini, ki je doma iz Grgarja pri Novi Gorici, tudi slovensko državljanstvo (oče Franko, po katerem je dobila ime, je Hrvat – Korčulan), jo je zanimalo, ali bi lahko tekmovala v slovenskem dresu oziroma kimonu. V akcijo je stopil Ante Šegedin, njen trener pri korčulskem klubu Forteca, ki je poznal takratnega slovenskega selektorja Vlada Krnetića, zato ga je kar naravnost vprašal, kakšne so njene možnosti.
»'Dado' me je potem, bilo je leta 2010, povabil na preizkus v prostore ljubljanskega kluba Chagi, ki sem ga očitno dobro prestala. Že dva tedna po tistem sem se namreč s slovensko reprezentanco udeležila odprtega prvenstva Nizozemske in na njem osvojila bronasto kolajno. Zanimivo, da sem takrat v dvoboju za tretje mesto ugnala prav Hrvatico,« je razkrila študentka tretjega letnika informatike v Zagrebu in pripomnila, da so jo v Sloveniji odlično sprejeli.
Njen prestop je minil nekako v tajnosti in niti približno ni dvignil toliko prahu, kot ga je, denimo, novica o prihodu hrvaškega biatlonca Jakova Faka v slovensko reprezentanco. »Zgodba okrog Jakova je bila drugačna, saj je naknadno prejel slovensko državljanstvo, medtem ko sem ga sama imela že od rojstva,« je pojasnila v Splitu rojena tekvondoistka in dodala, da je pogosto v Sloveniji. Če že ne zaradi priprav, pa zaradi babice v Grgarju, ki jo s starši obišče, kadar le utegne.
S tekvondojem se je sicer začela ukvarjati leta 2002 in odtlej ga vadi brez premora. »Klub Forteca so na Korčuli ustanovili, ko sem obiskovala osnovno šolo, na kateri so imeli potem predstavitev te korejske borilne veščine. Ker se mi je bila pri priči dopadla, sem jo začela tudi trenirati. Tekvondo mi je nato hitro zlezel pod kožo, všeč sta mi hitrost in gibanje, ki sta pri njem zelo pomembni. Za nameček gre za šport, pri katerem je treba tudi dosti uporabljati glavo, saj je potrebno tekmeca oziroma tekmico dobesedno pretentati,« je razložila Anićeva, ki se je največjega uspeha doslej veselila minulo nedeljo na kvalifikacijskem turnirju v Kazanu, kjer si je z bronasto kolajno v kategoriji do 67 kilogramov izbojevala vstopnico za OI v Londonu.
»Pred odhodom v Rusijo nisem bila stoodstotno prepričana vase, potihem pa sem vseeno malce upala na podvig. Ko sem prišla do obračuna za tretje mesto, pa sem si rekla, da te priložnosti pa že ne smem izpustiti iz svojih rok,« je poudarila 181 centimetrov visoka Korčulanka in pribila, da ima določen del zaslug za njen uspeh gotovo tudi Bistričan Ivan Trajkovič (nad 80 kg), ki si je olimpijsko vozovnico priboril že dan prej. »Tako je v ekipo vnesel obilo pozitivne energije, zaradi katere nama je bilo potem z Nušo Rajher (nad 67 kg) dosti lažje.«
Kakor je sama zatrdila, bo tudi na OI odpotovala z velikimi pričakovanji. »V London zagotovo ne bom šla kot turistka oziroma z namenom, da bi si ogledala tamkajšnje znamenitosti. Ne, moj cilj je vsaj bronasta kolajna! Verjamem, da se lahko vsi trije z Nušo in Ivanom vrnemo z odličji, vsi trije pa lahko ostanemo tudi brez njih, kajti na olimpijskem turnirju se bodo borili le najboljši tekvondoisti na svetu. Nekateri so mi rekli, da se je na OI težje uvrstiti kot na njem osvojiti odličje. Upam, da to tudi drži,« si je zaželela Anićeva in na vprašanje, kakšni so bili po njenem velikem uspehu odzivi na Hrvaškem, odvrnila: »Doslej sem prejemala le čestitke...«