In memoriam: Zvone Zanoškar (1930–2013)

Na svetu bi težko našli človeka, ki je vso življenje posvetil kolesarstvu tako zagnano kot Zvone Zanoškar.

tor, 13.08.2013, 18:00

Na svetu bi težko našli človeka, ki je vso življenje posvetil kolesarstvu tako zagnano kot Zvone Zanoškar. Prehodil je pot od tekmovalca, reprezentanta, trenerja, psihologa, zveznega kapetana, organizatorja in sodnika do komentatorja, vselej zaljubljenega v Rog. »O meni lahko pišete kar hočete, o mojih Rogovcih pa ne dovolim niti besedice slabega!« Takšen je bil Zvone. Več kot kolesarska legenda. Poznala ga je vsa Slovenija, pa tudi tujina, še posebej Italija, od koder je v bivši Jugi za svoje fante spretno tihotapil bicikle. Živo se spominjam, ko smo z Rogovci vozili slovensko kolesarsko diagonalo od Hodoša do Pirana in nas je tik pred Ljubljano zaustavila prometna milica. Miličnik, ki je sestavljal zapisnik, je vprašal Zvoneta, kako se piše. »Od kje si se pa ti vzel, da mene ne poznaš? Dečki, gremo!« In smo se odpeljali.

Kot kapetan državne reprezentance je bil Zvone na olimpijskih igrah 1960 v Rimu, kjer je bil njegov Janez Žirovnik osmi, pa potem še v Mehiki 1968 in Münchnu 1972. Skupaj s Francem Hvastijem je vodil reprezentanco še v Los Angelesu 1984, kjer je s sedmim mestom zablestel Bojan Ropret, in leta 1980 na igrah v Moskvi, kjer je bila jugoslovanska reprezentanca osma. Njegovi so bili fantje treh zlatih rodov – od junakov šestdesetih Janeza Žirovnika, Franca Škerlja, bratov Valenčič, Toneta Kunaverja in Jožeta Šebenika, sedemdesetih Staneta Božičnika, Draga Freliha, Andreja Žavbija in Janeza Zakotnika ter prvih slovenskih profesionalcev v osemdesetih Vinka Polončiča, Primoža Čerina in Jureta Pavliča, do roda njegovega naslednika pri Rogu Gorazda Penka, Borisa Premužiča, Roberta Pintariča, prvega nosilca kolajne na svetovnih prvenstvih profesionalcev Andreja Hauptmana in evropskega prvaka Zorana Klemenčiča. Poleg uspešnega delovanja v vrhunskem kolesarstvu je v sedemdesetih letih prizadevno sodeloval in pomagal v rekreaciji. Bil je med ustanovitelji dirke Alpe Adria in zelo uspešnega rekreativnega kolesarskega kluba Rog Franek. Eden glavnih je bil pri prvem Triatlonu jeklenih v Bohinju, pri prvih kolesarskih Juriših na Vršič in seveda pri Maratonu Franja, s katerim je živel prav do konca svojega življenja. Brez Zvoneta, ki je bil tudi pobudnik maratona prijateljstva Ljubljana-Trst, vseh teh, danes tako priljubljenih prireditev, zagotovo ne bi bilo.

Kadar koli je šlo kaj narobe, je Zvone rad povzdignil glas: »Ve se, kdo je komandant parade!« In tega komandanta smo zdaj izgubili. Za vedno. Čeprav zadnja štiri leta hudo bolan – možganska kap ga je zadela prav na podelitvi Zlatega kolesa – je ves čas budno spremljal vsa kolesarska dogajanja, še posebej v njegovem Rogu in seveda Maratonu Franja, pri katerem bo zapisan z zlatimi črkami. Fraze, da ga nikoli ne bomo pozabili, so odveč. Kolesarska zapuščina Zvoneta Zanoškarja je tako bogata, da nas bo spremljala še leta in leta. Njegov najljubši hrib je bila Šmarna gora. Če domnevam, da je bil na njej vsaj tisočkrat, skoraj zagotovo ne pretiravam. Zdaj bo ležal pod njo. V Šmartnem. Tam mimo smo ničkolikokrat kolesarili v Skaručno, kjer je prav Zvone krstil prvo kolesarsko postajo v Sloveniji. Ej, naš komandant, žalostno bo brez tebe …