Iz bazena bo nekoč skočil v belo haljo

Anže Tavčar je zelo prijeten sogovornik. Skromna oseba, kot pravi zase. Je prvi Ljubljančan po Petru Mankoču, ki bo tekmoval na olimpijskih igrah. A pravzaprav bi ga težko opredelili samo kot prebivalca ene regije, saj je po očetu Pirančan, po materi Celjan. V glavnem mestu prebiva zgolj med poletjem. Odkar se je pred tremi leti odpravil na študij v ZDA, je prvi dom 21-letnega člana PK Ljubljana mesto Bloomington v zvezni državi Indiana.

Iz sna ga vsak dan ob 4.55 prebudi ropot budilke, ki naznanja jutranji trening. »Tako dan začnem v Ameriki. Ko grem na trening na Kodeljevo, pa si privoščim pol ure več spanja,« je povedal Anže Tavčar, ki se v Ljubljano pripelje z Rakitne. V vodo prvič skoči ob 6.30, drugič ob sedmih zvečer. Vsakemu treningu nameni povprečno po dve uri, preplava približno sedem kilometrov. »Jutra mi zelo ustrezajo, ker sem tedaj najproduktivnejši,« je dejal. Najlepši del vadbe je zanj ogrevanje v vodi. Preplava približno dva kilometra. »Takrat ne gledam na uro, z mislimi sem drugje,« je dejal.

Zadnje priprave za njegove premierne olimpijske igre (tekmoval bo na 100 in 200 m prosto) so morda nekoliko bolj intenzivne od običajne vadbe, vendar je to brez pripomb samoumevno sprejel. »Treba je delati, na to sem se navadil in se ne pritožujem. Imam cilj in delam zanj,« je zrelo poudaril sogovornik, ki si je z izpolnjeno normo uresničil življenjske sanje. Brazilijo bo obiskal prvič. »Zame bo vse novo in ne vem, kaj naj pričakujem. Pomembno je, da nabiram izkušnje. Sicer pa pravijo, da bo vroče in da bo veliko komarjev. Nekateri omenjajo kriminal, drugi pravijo, da bo vse v redu,« je priznal, da ga preveva mešanica čustev – od strahu do veselja.

Pustil lopar, skočil v bazen

Zanimivo – bazen je bil Anžetova druga ljubezen. V osnovni šoli se je sprva zapisal namiznemu tenisu, vendar so mu zaradi nepravilne drže in posledično krivljenja hrbtenice možje v belih haljah svetovali plavanje. »Začelo se je s plavalno šolo. Sprva je bilo plavanje igra, ki pa se je pozneje nadgradila v tekmovalnost,« se je plavalnih začetkov spominjal 21-letnik, ki je na svoji športni poti skozi kadetske, mladinske in članske kategorije zbral približno 40 naslovov državnega prvaka. Ponaša se tudi z naslovom ameriškega podprvaka na 100 m prosto (2014), na tekmovanju Big Ten Conference je bil prav tako drugi.

Se mu zdi, da je bila Amerika ključna pri zagotavljanju olimpijske vozovnice? »Treningi so težki toliko, kot si jih sam narediš. Če sem pripravljen vsak dan dati od sebe 100 odstotkov, bom prej ali slej izpolnil cilj. Zato ne bi rekel, da je Amerika tista, zaradi katere mi je uspelo. Morda pa je z dobrimi razmerami za trening olajšala pot do Ria,« je odgovoril sogovornik, ki ga v Ljubljani usmerja trener Domen Majhen. »Vedno mi uredi vse, kar potrebujem, se mi časovno prilagodi, skratka, v klubu lepo skrbijo zame,« je PK Ljubljana hvaležen za podporo.

Pot do študija v ZDA se mu je odprla vsakič, ko je na kakšnem tekmovanju dosegel dober rezultat. »Tu in tam sem prejel kakšno e-sporočilo in začelo me je zanimati. Vedel sem, da bi v Sloveniji težko usklajeval šport in študij. V tretjem letniku gimnazije sem spoznal, da sem eden najstarejših na bazenu, čeprav sem imel šele 17 let – skratka, nastala je velika generacijska luknja. Osemkrat zapored sem bil državni prvak, pa se mi sploh ni bilo treba pretirano potruditi za to. Verjel sem, da bom v ZDA imel močnejšo konkurenco. Ne samo na tekmah, tudi na treningih,« je opisal, kako se je razpletala odločitev za odhod čez lužo. »Amerika je država priložnosti. To sem imel vseskozi v mislih. In pokazalo se je, da to drži. V ZDA se prebiješ, če si priden in delaven, v Sloveniji štejejo zgolj poznanstva,« je primerjal slovensko in ameriško okolje.

Postal bo stomatolog

Na univerzi dvakrat na dan trenira, vmes ima predavanja, najmanj eno pozno popoldne v tednu preživi v laboratoriju. Izbral si je stomatologijo. »Želim si delati nekaj, s čimer bom pomagal ljudem,« je dejal Anže Tavčar, ki ima večino predavanj skupaj s študenti medicine. »Zelo me zanima človeško telo. Letos smo imeli imunologijo, to je bil eden od najboljših predmetov. Odlična se mi zdi tudi kemija,« je povedal sogovornik, ki je letos končal tretji letnik študija. »Čaka me še eno leto, potem pa še štiri podiplomskega študija,« je razkril načrte za prihodnost. Da bi rad ostal v ZDA, ne skriva. Tudi njegovo dekle je Američanka.

Prvo leto je preživel v študentskem domu, potem je s tremi kolegi najel hišo. »V ZDA sem moral začeti skrbeti sam zase, se naučiti, koliko kaj stane, plačati račune, opremiti stanovanje, kdaj in kaj si skuhati, tudi prati perilo – predvsem zadnje je bilo poglavje zase. A učil sem se na lastnih napakah,« je nizal spoznanja plavalec, ki si velike življenjske stroške pokrije s štipendijo. »Uspelo mi je celo privarčevati za avto, nimam pa še izpita,« je povedal v pogovoru, v katerem je večkrat iskal ustrezne slovenske besede, saj so skozi misli švigale angleške.

V plavalni ekipi na univerzi Indiana, ki šteje več kot 40 plavalcev, je eden od treh tujcev. Med Američani sta poleg Slovenca še Hrvat in Egipčan. »Ko sem prišel, nisem nikogar poznal, niti angleško nisem dobro govoril, kar hitro opazijo, ampak so me zelo lepo sprejeli. Nisem si predstavljal, kako ogromna je univerza, nisem pričakoval, da bom treniral med toliko boljšimi plavalci od sebe in da bodo treningi tako zahtevni. Prvo leto sem se lovil, kako razporediti čas za treninge in študij, zdaj je vse precej lažje,« je razpredal. Pozitivno ga je presenetil ekipni duh. V Sloveniji na mitingih prevladuje tišina: »Mami in oči se zadereta: 'Dajmo!' To je pa to.« Prav zato je kolege iz ekipe na univerzi sprva čudno gledal, češ, kaj tako skačejo in navijajo: »Vzdušje je res noro.«

Mladim podarja kopalke

Anže plava v skupini za dolge šprinte, v kateri je sedem oziroma osem plavalcev. Pripadla mu je tudi posebna čast, saj je eden od dveh kapetanov ekipe. »Eden je odgovoren za motivacijski del, drugi za organizacijski. Američani v tej vlogi vidijo veliko čast, je pa tudi zelo odgovorna, treba je poskrbeti za vse in vsakega, vidim tudi, kako hitro nekateri zaidejo v težave,« je povedal o nalogah v ekipi, ki jo bo na olimpijskih igrah v Riu zastopalo pet skakalcev in skakalk v vodo ter šest plavalcev in plavalk.

Kaj je tisto, kar v ZDA pogreša? »Hrano!« je pribil. »S hrano pa res ne znajo. Ko sem se prehranjeval v študentskem domu, sem se zredil. Sam sem začel kuhati, ko sem se preselil. Težko je bilo začeti, ker so v trgovini drugačni izdelki kot doma in nisem vedel, kaj kupiti. Pol leta sem potreboval, da sem ugotovil, kaj mi ustreza in kaj ne. Stremim tudi k temu, da kupujem organsko, čeprav zato zapravim malo več denarja,« je še povedal.

V Slovenijo pride enkrat na leto, po opravljenih študijskih obveznostih, čez lužo se potem vrača avgusta. »Ne vem, kdaj sem bil nazadnje na počitnicah, saj so vsako leto kakšna prvenstva in ni časa za dopust,« je dejal in namignil, da je zanj oddih (čeprav deloven) lahko vsakič, ko se več druži z družino, uživa v domači hrani in spi v domači postelji.

Plavanju je predan, in ko govori o svoji »službi«, se mu iskri v očeh. »Šport me je naučil, kako si razporediti in organizirati dan, ne izgubljati časa za gledanje televizije ali 'visenje' na računalniku. Lahko vidiš ves svet, spoznaš ogromno novih ljudi, jezikov in kultur. S plavanjem sem navsezadnje pristal v ZDA. Skozi ta šport začutiš prijazne ljudi in takšen postaneš tudi sam,« je dejal in zaupal lepo gesto: »Ko sem bil mlajši, sem si vedno želel tehnološke kopalke. Boljši slovenski plavalci, ki so jih dobili od reprezentance, so mi jih podarjali. To mi je izjemno veliko pomenilo. Zdaj to tradicijo sam nadaljujem pri mlajših plavalcih. Vem, koliko jim pomeni že, če jim podariš reprezentančno majico,« je razkril Anže Tavčar, pravi plavalni ambasador.