Tiskane izdaje
Želel si je na Yale, pristal v Seattlu, kamor je leto pred tem zaneslo tudi Grego Domanjka iz mariborskega kluba. Ker sta v istem kampusu, se občasno vidita tudi zunaj treningov, a zaradi različnih programov in študijev je to bolj izjema kot pravilo. Tudi živita ne skupaj. Blejec si hišo deli s še sedmimi cimri, petimi Američani, Srbom in Hrvatom. »Načeloma je tu kar pravilo, da so skupaj študenti iste generacije, ker si potem tudi lažje pomagaš, je bilo pa naključje, da sva z Grego pristala na isti univerzi, saj je on leto pred mano. Univerzitetni kampus se razteza na 200 tisoč kvadratnih metrih, tako da tu koga težko srečaš, če se ne dogovoriš,« pravi še ne 21-letnik, ki se je v dveh letih povsem privadil tamkajšnjemu življenju. Študijskih obveznosti je pač dovolj, da tudi na »proste« dneve ne more lenariti, trenira šest dni v tednu, enega pač ne, tudi sicer pravi, da je veslaški ritem bistveno drugačen od tistega, v katerem je bil vzgojen na Bledu.
Stran ne vržejo
»V veslanju tekmujejo le osmerci in četverci, ki pa so precej manj pomembni. V prejšnjem študijskem letu sem veslal za novince, v tem letu pa sem v skupni konkurenci veslačev 2., 3. in 4. letnikov in sem do pred nekaj dnevi sedel v našem najmočnejšem čolnu. Kvalifikacije za osmerec imamo prek nastopov v dvojcu, četvercu in glede na čase z ergometra. Po izboru osmih veslačev pa sledijo še tekme za položaje v čolnu, v bistvu to poteka celo študijsko leto. V enojcu pa res ne veslamo, četudi je univerza lani kupila dva skifa, s kakršnimi nastopajo tudi v olimpijskem finalu. Nazadnje sem v njem sedel septembra, ko nismo imeli organiziranih treningov. Vendarle je to ob dvojcu še vedno moj najljubši čoln,« pojasni Markovc, ki v teh mesecih ne vesla z reprezentančim kolegom iz domovine, saj Domanjko ni član udarnih dveh osmercev univerze. Prepričan je, da je od lani na vodi močno napredoval, četudi na simulatorjih tega sprva ni potrjeval. »Res pa je, da smo na njih manj veslali kot lani. Na vodi je bila čisto druga zgodba: kadar sem veslal v dvojcu, so bili časi krepko boljši kot lani, pa tudi vzdržljivost je na višji ravni. Zdaj lahko opravim tri runde veslanja in ohranjam časovno povprečje ene lanske,« pojasni mladenič iz Doslovč pri Žirovnici, ki je sicer ravno v teh dneh izgubil položaj v prvem osmercu, saj so trenerji ponovno premešali posadke in nove zdaj preizkušajo še na osnovi časov s simulatorjev.
S cimri po domače
Med študijem v ZDA je sicer z dogajanjem doma slabše seznanjen, slišal je, da so pri Veslaški zvezi Slovenije lani menjali selektorja, a z Dušanom Juršetom nista bila v stiku, potrebne informacije mu posredujejo iz njegovega kluba na Bledu. Ga je pa že lani zbodlo, da je že prejšnji selektor podvomil v možnosti kakovostnega prehajanja obeh študentov iz ZDA v reprezentančni sistem. »Sam v tem ne vidim težave, četudi sem slišal in bral izjave naših trenerjev. Res je, da imam na univerzi vrhunec junija, a tudi v Evropi se zadeve zadnja leta spreminjajo. Ker so EP premaknili na pomlad, je treba zdaj tudi doma formo prvič stopnjevati že za prvenstvo stare celine. Po njem pa se vsi vrnejo k osnovnemu treningu in z Grego se vrneva ravno v tistem času. Sam zato nisem bil prav nič izčrpan, drugače je bilo jeseni, ko sem se vrnil na univerzo. Tedaj sem čutil, da telo rabi nekaj več počitka,« je odločen Markovc, ki bi letos in prihodnje leto še lahko nastopil tudi na SP do 23 let, kjer bi imel realnejše možnosti za lov na odličje. A bo, kot kaže, ob majhnem naboru slovenskih veslačev med člani očitno res povsem preskočil vmesno kategorijo; že po mladinskih uspehih leta 2012 ga je namreč Miloš Janša poslal celo v olimpijske kvalifikacije.
Zanimivo, da po dveh letih življenja v ZDA še ni začutil prave ameriške kulture. V študentskem kampusu se mu od jutra do večera vse vrti okoli študija in treningov, zunaj njega domala ne zaide, pravi, da še v večjo trgovino redko, ker bi za to že rabil avtomobil. »Kar ne morem oceniti, ali bi mi ustrezalo življenje v ZDA, saj študentsko z njim nima nobene zveze. Morda bi o Američanih lahko bolj sodil, če bi tu živel dlje časa ali si našel službo,« v šali pove Gorenjec, ki sicer izkorišča priložnost, da s srbskim in hrvaškim cimrom doma govorijo v svojih jezikih. Še nad hrano se ne pritožuje, res pa je, da si v tem študijskem letu kosila večkrat pripravlja kar sam, četudi je s časom vseskozi na tesnem. »Odkar sem v hiši, je lažje. Resda ni tako dobro, kot doma skuha mama, a zadošča za dobro prehrano. V menze namreč ne zahajam prav rad. Je pa ob našem urniku težko kupiti nekaj, kar bi v hladilniku stalo več dni. Vsak dan pač ni časa za nakupe. Dobra stran je, da je univerza v tem študijskem letu odobrila nekaj več denarja za hrano, tako da imamo zdaj zajtrke recimo kar v klubu, pa tudi kosimo lahko tam, če želimo,« razloži Markovc, ki se je v ZDA navdušil nad nemščino in se vse bolj nagiba k temu, da bi z njo čez dve leti tudi zaključil ameriški študij.
