Tiskane izdaje
Pušnik, sedaj trener v Katarju, je pokal za umestitev v hram prejel med slovenskim rokometnim superpokalom v Portorožu, namesto pokojnega Puca pa je priznanje prevzel njegov sin Borut, ki trenira tenis. Priznanji je podelil nekdanji namiznoteniški igralec Edvard Vecko, že član hrama.
"To je lep trenutek, veliko priznanje za minulo delo na igralskem področju. Toda to je bilo. Sedaj deset let delam kot trener, v zadnjem času kot trener vratarjev mladinske reprezentance Katarja. Težje je zaradi njihove kulture in delavnih navad. Toda vse bolje se dela, članska ekipa je bila druga na njihovem domačem prvenstvu in na OI v Riu osma. Ponosen pa sem na slovenski rokomet, ki dobro dela tudi v mlajših kategorijah, kar je tudi prineslo dober izid in šesto mesto na nedavnih OI. Reči pa moram, da bi bil tudi Iztok Puc zelo vesel, če bi bil danes z nami na podelitvi priznanja in umestitvi v hram, žal pa je mnogo prehitro preminil," je dejal Pušnik.
"Zelo veliko bi to pomenilo mojemu očetu, že sam sem ganjen in hvaležen slovenskim novinarjem, da so se na tak način spomnili na mojega očeta. Zanimala ga je le zmaga, zmaga, to je bila njegova glavna osredotočenost. Zame pa je bil le moj oče. Doma nisem imel nikoli občutka, da je izjemen športnik. Meni se je zelo veliko posvetil, edinstven je bil tako v vlogi očeta kot tudi rokometaša," je dejal Borut Puc in o svoji karieri dodal: "Že leto in pol ne igram tenisa zaradi poškodbe hrbta in bom šele pozneje videl, kako se bo odvila moja pot."
DŠNS je s Hramom športnih junakov začel leta 2011, ko je kot prva na prireditvi Športnik leta vanj uvrstilo telovadca Leona Štuklja in Miroslava Cerarja, najboljša slovenska športnika prejšnjega stoletja. Naslednje leto je mesto v hramu našlo 19 športnikov, ki so nastopali do sredine sedemdesetih let minulega stoletja, leta 2013 pa osemindvajseterica, ki je nastopala do osamosvojitve Slovenije, zadnja med njimi je bila nekdanja izjemna alpska smučarka Mateja Svet.
Hram domuje v ljubljanskih Stožicah, kjer so v zelenem ringu dvorane športniki ovekovečenimi s fotografijami in osnovnimi podatki na velikih panojih. S tem želi DŠNS ohraniti tudi rekvizite in druge športne predmete, s katerimi so bili povezani slovenski športniki, ter športne zgodovinske dogodke, tudi iz člankov in prispevkov že upokojenih novinarskih kolegov in drugih. Zato bo skušalo s partnerji doseči tudi, da bi zaživel Muzej športa v obliki, ki si ga slovenski šport zasluži. Ta čas ni urejen niti njegov pravni status.
