Tiskane izdaje
Nosilec mladosti je Diego Ulissi, pomembno vlogo pa bo imel tudi Polanc. Vendar pa nekdanji mladinec Save in Radenske ne bo prehiteval časa. »Sem v letih zorenja. Veliko se moram še naučiti. Vem, da bi bil rezultatsko v konkurenci mlajših članov uspešnejši, vendar je nastop v WorldTouru tako velik izziv, da sem brez razmišljanja sprejel ponudbo Lampreja. Tudi zato, ker mi jo je prvi ponudil, zavedam pa se, da se elitna konkurenca zavoljo pomanjkanja denarja krči. V Italiji mi zagotavljajo normalen napredek, se pravi, da me ne bodo 'skurili' na hitro s pretiranim kolesarjenjem za ekipo,« Polanc meni, da mu bodo v Italiji omogočili napredek, ki si ga želi. To pa je, da bo najboljša kolesarska leta - po 25. letu starosti - dočakal v najboljši formi. Upa tudi, da bo takrat v kolesarstvu doping izkoreninjen oziroma da ne bodo več dirkali tisti tekmovalci, ki brez dopinga ne znajo vrhunsko kolesariti.
Ekipa Lampreja je zadnje čase v središču dopinških preiskav. Polanca ni strah, da bi ga vpletli v nečedne posle, ker spoštuje športno etiko. Kolesarsko ga je izoblikoval oče Marko, nekoč tudi zelo uspešen kolesar. Tudi v elitni konkurenci bo bdel nad njim strokovno in človeško. »V Lampreju mi ponujajo svoj načrt dela, ki pa ni obvezen. Z očetom ga bova seveda preštudirala, potem pa se odločila, kako naprej. Ne glede na to, kdo me bo vodil v prihodnje, bo na treningih zame skrbel oče. Njemu najbolj zaupam. Tudi najbolj me pozna, tako da ima najboljši pregled, kaj potrebujem, da bom boljši,« mladi Polanc ostaja zvest staremu. Doslej ga je izvrstno vodil, nadgrajeval kolesarsko znanje in ga taktično kalil. Letos je bil po miselnosti že pravi profesionalec - strpen in zelo preudaren v trenutkih, ko so se dirke odločale. To navsezadnje dokazuje tudi zmaga na dirki Po Furlaniji in Julijski krajini ter bela majica najboljšega malega kolesarja na slovenskem touru in peto mesto v skupnem seštevku. V zadnjih dveh letih v konkurenci mlajših članov je slavil štiri zmage, najbolj odmevna pa je bila v kraljevski etapi v Furlaniji, kjer je bil najboljši na vzponu na Matajur, na katerem pa je na Giru d'Italia zmagal Rigoberto Uran.
In kakšen je pravzaprav Jan Polanc kot kolesar? »Že dolgo vem, da nisem šprinter. To tudi nikoli ne bom. V preostalih prvinah pa imam vse možnosti za napredek. Imam se za kolesarja za etapne dirke. Bržčas bi dobro kolesaril tudi na kakšni zelo zahtevni klasiki. Vsekakor si želim napredek v vožnji na čas, da bi se po vsebini približal svojemu vzorniku Albertu Contadorju. Všeč mi je namreč njegov slog napadalnega dirkanja,« je povedal o svojih vrlinah in slabostih, zavedajoč se seveda, da je v letih, ko lahko vse prvine temeljito izboljša. Za to je potreben trd trening. Zagrizen je, volje za napredovanje pa ima toliko, da kipi iz sicer umirjenega značaja.
