Janez Teran 1941–2014

Namiznoteniški evropski prvak v dvojicah iz leta 1962 je izgubil svoj zadnji dvoboj z zahrbtno boleznijo.
Objavljeno
29. oktober 2014 00.52
Izr. prof. dr. Miran Kondrič, Fakulteta za šport
Izr. prof. dr. Miran Kondrič, Fakulteta za šport
Od zelenih miz se je za vedno poslovil Janez Teran. Evropski prvak v dvojicah iz leta 1962 (njegov partner je bil Vojislav Marković) je izgubil svoj zadnji dvoboj z zahrbtno boleznijo. Slovenija je tako izgubila še enega igralca, ki je krojil zgodovino, ne samo slovenskega namiznega tenisa, ampak tudi evropskega in svetovnega. Svojo ljubezen do celuloidne žogice je Janez Teran ohranjal vse do svojih zadnjih dni. Žal so mu zadnja leta nekoliko nagajala kolena in je moral opustiti tudi rekreativno igranje. Kljub temu pa je še vedno rad zahajal med svoje namiznoteniške prijatelje in z njimi »analiziral« razvoj namiznega tenisa. Velikokrat konstruktivno kritičen do statusa namiznega tenisa je znal pritegniti pozornost odgovornih in poskrbeti za to, da se je spet začelo govoriti o najhitrejši igri z žogo. Slovenski namizni tenis je tako izgubil še enega najboljših povojnih namiznoteniških igralcev, ki je pustil za sabo veliko praznino. Slovenija in predvsem namizni tenis sta izgubila velikana, ki je v življenju gledal le naprej in iskal vedno nove izzive.

»Življenje ni sestavljeno samo iz dejstev in številk – mnogokrat se opira na zgodovino in na svetle primere in trenutke. Tempora mutantur – leta minevajo, generacije se menjavajo, prihajajo boljši in slabši dnevi in ljudje. Nekdo zapusti kakšno sled, drugi zaorjejo večjo brazdo, tretji pa se izgubijo v tem človeškem mravljinjaku, obremenjeni z drugimi skrbmi, četrti prezgodaj zapustijo ta planet ...« Besede, ki jih je zapisal prof. dr. Žarko Dolinar, svetovni prvak v dvojicah, globoko izžarevajo tudi namiznoteniško pot Janeza Terana.

Janez Teran se je rodil neposredno pred začetkom vojne vihre leta 1941 v Kranju. Z namiznim tenisom se je pričel ukvarjati kot najstnik. Kranjski Triglav je takrat že sodil v republiški vrh. Z odličnimi igralci, kot so bili Rebolj, Ahačič, Petrovič in Hlebš, je zelo hitro napredoval in se kmalu razvil v izvrstnega igralca. Že z dvanajstimi leti je zaigral za prvo ekipo Triglava. Leta 1958 pa je bil prvič vpoklican v jugoslovansko namiznoteniško reprezentanco za nastop na evropskem prvenstvu, ki je potekalo v Budimpešti. Na svoji namiznoteniški poti je diplomirani veterinar prejel številna priznanja in osvojil številne trofeje. Bil je večkratni slovenski prvak v mladinski in članski konkurenci, trikrat je bil prvak bivše države, večkratni prvak mednarodnih prvenstev in internacionalnih turnirjev ter četrti in peti v moštvenem delu svetovnih prvenstev.

Zagotovo je največji uspeh Janeza Terana naslov evropskega prvaka v dvojicah, ki ga je osvojil leta 1962 v Zahodnem Berlinu. Na istem prvenstvu je osvojil tudi ekipni naslov z reprezentanco Jugoslavije. Kot član jugoslovanske namiznoteniške reprezentance je nastopil na štirih svetovnih prvenstvih. Leta 1959 je nastopil samo v posamični konkurenci. Leta 1961 v Pekingu in 1963 v Pragi je nastopal v vseh štirih kategorijah (posamično, dvojice, mešane dvojice in ekipno). Od svetovnih prvenstev pa se je poslovil leta 1965 na znamenitem Spentu v Ljubljani, kjer je nastopal v konkurenci posamezno in dvojice. Za državno reprezentanco (JUG) je zbral enaintrideset nastopov. Njegovo glavno orožje je bil udarec »forhend drajf«. Pravzaprav je bil to njegov edini udarec, vendar pa je bil izjemno učinkovit. Predvsem obrambni igralci, ki jih je bilo takrat veliko, so imeli z njim velike težave.

V namiznem tenisu se naučimo izgubljati in to je velika stvar. Žal pa je Janez Teran izgubil zadnjo bitko zunaj namiznoteniškega ringa.