Janja Garnbret: Motivacijo črpam izključno iz ljubezni do plezanja

Športna plezalka Janja Garnbret se tudi na rdečih preprogah znajde vse bolje, te dni pa se potí na maturi.
Objavljeno
21. maj 2018 12.00
Posodobljeno
21. maj 2018 14.40
Janja Garnbret: »Trmasta sem. Vseeno mi je, kaj se dogaja, tudi če mi manjka pol noge, bom tekmovala, se trudila in borila.« Foto Blaž Samec/Delo
Za Janjo Garnbret je letošnje leto prelomno. V tekmovalnem smislu bo poskušala potrditi lanske rekordne dosežke, zasebno zmago pa bi rada vpisala z uspešno opravljeno maturo, ki ji je ukradla del balvanske sezone svetovnega pokala. Kljub šele 19 letom je prava ambasadorka športnega plezanja pri nas.

Začniva netekmovalno. Prvi del mature je za vami, kako je šlo?

Esej je šel v redu, tema je bila zanimiva, lahko sem razpravljala, napisala sem skoraj tri strani. Upam na podoben razplet mature še naprej.

Ste se, ker se je sezona že začela, sploh lahko dobro pripravili za maturo?

Za esej se nisem prav konkretno pripravljala. Prebrala sem obe knjigi, obnove, razprave. Sem pa zaradi drugega dela mature izpustila azijsko turnejo. Učim se psihologijo, za katero sem se odločila za izbirni predmet. Z malo sreče bo šlo.

Vas kateri od predmetov še posebno skrbi?

Malo me teži matematika. Ni moje področje.

Je pomembno, s koliko točkami opravite maturo? Kateri študij ste vpisali?

Pomembno mi je maturo narediti – čim bolje, ni pa pomembno, s koliko točkami. Vpisala se nisem nikamor, eno leto bom pavzirala, upam, da se bom lahko zaposlila v vojski kot športnica, to je moj cilj. Seveda pa nameravam pozneje dokončati tudi študij, mika me menedžment.

Ker ste življenje posvetili športnemu plezanju, je težko postaviti šolo na prvo mesto?

To je najtežji del. Ni preprosto, a se zavedam, da je matura enkratna stvar v življenju, opraviš jo in se rešiš.

Balvansko sezono svetovnega pokala ste začeli vrhunsko. Ste presenečeni?

Imela sem nekaj negativnih izkušenj z začetkom sezon, lani in predlani sem bila v Meiringenu peta in šesta. V uvodu sem vselej dvomila, nisem bila ravno na vrhuncu pripravljenosti, letos se je to spremenilo. Nisem pričakovala, da bom za začetek v takšni formi. Ker sem nekaj že osvojila na prvih tekmah, se mi je bilo malce lažje odpovedati nekaterim naslednjim.



Zaradi izpuščenih tekem boste morda ostali brez balvanskega globusa. Vas to kaj peklí?

Moj lanski cilj je bil stati na stopničkah v končni razvrstitvi balvanov. Bila sem druga in zelo zadovoljna, zato mi je bilo letos nekoliko lažje izpustiti del sezone. Seveda mi je žal, da ne tekmujem, seveda si tudi želim osvojiti balvanski globus, a mi je kljub vsemu lažje, kot če bi bila lani četrta in bi si letos res želela tekmovati.

Bo daljša tekmovalna pavza vplivala na vaše poznejše rezultate?

Morda bom malo padla iz tekmovalnega ritma, ki sem ga vajena. Vsako leto sem imela ustaljen ritem tekem, treningov, potovanj. Ko se bom vrnila v svetovni pokal, bom sprva morda malo bolj trda in v dvomih, a mi bodo pri hitrejšem privajanju pomagale tudi vmesne tekme, denimo Triglav The Rock. Bo pa po eni strani zame tudi bolje, saj bom lahko malo več časa počivala, osvežila si bom glavo in se v miru pripravila na težavnost.

Skoraj vsaka sezona svetovnega pokala ponudi kakšno novo prizorišče. Vam delajo kaj težav ali radi skačete v neznano?

Rada preizkušam nove stvari, sem fleksibilna, zato tudi rada preskakujem iz balvanov v težavnost in obratno. Dobro se je osredotočiti in pripraviti za eno disciplino, a po drugi strani je koristno tudi malo presekati rutino.

Selektor Gorazd Hren je vaš trener že dolga leta. Se nič ne nasitita drug drugega, nikoli ne trčita?

Seveda se spreva, ker se s kakšnim mnenjem ne strinjava. Imava različne poglede, in ker nihče noče popustiti, se zaiskri. Če v nekaj verjamem in za to trdo delam, nočem, da kdo spreminja moja prepričanja. V tem segmentu sem težka oseba. Seveda me Gorazd posluša, upošteva, včasih tudi sprejme moje stališče, a po drugi strani ima tudi on svoje prepričanje in noče popustiti.

Vemo, da vam je družina stala ob strani na začetku športne poti. Kako pa je zdaj, ko ste veliko od doma in pogosto v soju žarometov?

Starša sta bila začetna sponzorja, vozila sta me okrog, mi plačala vse treninge, opremo, za to sem jima zares hvaležna. Brez njiju mojih uspehov ne bi bilo, vedno sta bila z mano in me podpirala. Zdaj je podobno, kadar nimam avta, me lahko prideta kamor koli iskat tudi ob treh zjutraj. Spremljata vse tekme, me bodrita, v živo obiščeta kranjsko tekmo in Triglav The Rock.

Kakšne so razmere za športno plezanje v Sloveniji?

Infrastruktura ni tako dobra kot na Japonskem in zdaj tudi v Avstriji s centrom v Innsbrucku. A razmere za trening se izboljšujejo, dobili smo tudi steno za hitrost v Celju, ki še ni povsem zaživela. Tudi v Kopru je center, a je zame, ki živim v Slovenj Gradcu in do tja potrebujem tri ure, nekoliko preveč oddaljen. Razmere še niso takšne, kot bi si jih želeli, smo pa na pravi poti.

Pri vas človek dobi občutek, da je vseeno, ali ste dobro ali slabše pripravljeni, zdravi ali poškodovani – vselej zmagujete. Kakšna je formula uspeha?

Trmasta sem. Vseeno mi je, kaj se dogaja, tudi če mi manjka pol noge, bom tekmovala, se trudila in borila. Ta trma mi pomaga osredotočiti se na tekmah in pokazati, kaj znam. Vedno je bilo tako: ko sem mislila, da sem slabše pripravljena, sem nato dobro plezala na tekmi in obratno. Morda se bo to spremenilo.

image
Zmagala je v obeh dosedanjih izvedbah ekshibicije na Kongresnem trgu. Foto Uroš Hočevar/Delo


Zdaj imate v vitrini že veliko zmag, z vsako tudi nekaj kapne v žep. Bi lahko s športnim plezanjem preživeli?

Nekaj časa, nekaj let bi od športnega plezanja lahko živela, vse življenje pa ne. Treba si je najti še kaj drugega, kar počneš zraven, ali pa ustvariti kaj svojega.

Koliko nanese ena sezona?

Uf, to pa ni moje področje. Iskreno rečeno – ne vem. Ne bi znala niti oceniti.

Koliko pa vam pomenijo individualna priznanja? Lani ste bili druga športnica Slovenije, takoj za Ilko Štuhec.

To mi veliko pomeni. Športno plezanje ni tako prepoznaven šport, še pred nekaj leti je precej ljudi menjalo športno plezanje za alpinizem, zdaj se to manj pogosto dogaja. Z vsakim osvojenim priznanjem širša javnost izve, da športno plezanje obstaja. To je dobro za razvoj panoge, mi pa veliko pomeni tudi, da ljudje opazijo moje rezultate in sem zanje nagrajena.

Vedno večkrat vas vidimo tudi v elegantnih oblekah, na rdeči preprogi. Kako se znajdete tam?

Vedno bolje. Sprva sem bila malo nerodna, nisem vedela, kaj naj, zdaj pa se mi je prav všeč občasno urediti. To mi postaja užitek. Prej mi ni bilo prijetno biti v visokih petah, tam stati in čakati, zdaj mi je.

V šovu Zvezde plešejo blesti nekdanja vrhunska športna plezalka Natalija Gros. Bi bili vi enako uspešni?

Vselej jo gledam. Res je neverjetna in odlično pleše, privoščim ji zmago. Jaz se nikakor ne bi znašla tako dobro kot ona, nisem sicer »štor« za plesanje, zagotovo pa ne tako dobra kot ona. Na maturantskem plesu sem se zavrtela z Domnom, sicer nisva imela časa, da bi plesala v uradnem delu, sva pa potem, ko je bilo vsega konec. Z malo vaje bi tudi midva dobro plesala.

Ko sva že pri vašem partnerju Domnu Škoficu: lani je imel težko, turbulentno sezono. Je to vplivalo tudi na vas?

Vedno se podpirava in si stojiva ob strani. Toda vsak tekmovalec se enkrat sreča s takšno sezono, vzponi in padci so del športa. Težko mi je bilo, ko sem ga gledala, kako mu ne gre, in seveda sem mu pomagala. Ni pa to vplivalo na moje treninge. Tudi jaz imam obdobje, ko mi ne gre in sem sitna, pa mi Domen priskoči na pomoč. Če je eden slabe volje, morda malo vpliva na drugega, toda oba sva profesionalca, ki znava to odmisliti in poskrbeti tudi zase.

Mladi ste, uspehi pa se kar lepijo na vas. Kaj vas motivira, žene naprej?

Izključno ljubezen do plezanja, ki prinaša tudi dobre rezultate. Če ti ni prijetno, niti rezultatov in uspehov ne bo. Vztrajala bom tako dolgo, dokler se bom dobro počutila. Ko se ne bom, niti rezultatov ne bo več. Za zdaj mi je prijetno, rada imam plezanje. Tudi ko ni tekem, še vedno z veseljem plezam, treniram. Tudi v skali.

In tudi v skali ste pred kratkim premikali osebne mejnike.

Res je, prvič sem preplezala smer 9a, kar je bila moja dolgoletna želja. Bila sem tudi blizu smeri 9a+, pa se mi ni sestavilo. Plezanje v skali mi veliko pomeni, tja grem za sprostitev, užitek. Ko si v naravi, se družiš s prijatelji, tam ni nobenega pritiska, lahko samo plezaš, kar si želiš.

Kaj imajo vaši vrstniki, česar vi nimate? Ali obžalujete kakšno zamujeno priložnost?

Že od otroštva je bilo plezanje moj način življenja in nisem nikdar pogrešala ničesar, kar imajo moji vrstniki. Želela sem zgolj plezati. Tudi jaz bi lahko hodila na zabave in žurala pozno v noč – seveda po tekmah to tudi storimo, a še vedno imam rada tudi mir in neki ustaljen urnik. Ničesar nisem zamudila.

Kaj imate, česar vaši vrstniki nimajo?

Veliko izkušenj s svetom in spoznavanjem novih držav.

Za konec: pred časom sem na družbenem omrežju opazil fotografijo, na kateri z domačimi grabite travo. Uspehi vas niso prav nič spremenili?

(Smeh.) Mislim in upam, da se nisem spremenila, zaradi uspehov se nočem. Še vedno sem ista Janja kot pri 16 letih, ko še nisem vedela za svet. Brez težav pomagam doma, družim se z vsemi, nočem delati razlik. Všeč mi je tudi, da v šoli iz mene ne delajo zvezde, temveč sem ena od njih, tisti, s katerimi tekmujem, pa me jemljejo kot navadno sotekmovalko.