Janji je žal, da je plezalne sezone že konec

Kranj – Zgodovina ne laže. Niti zgodovina finalne tekme težavnostnega svetovnega pokala v športnem plezanju, ki jo že dve desetletji zelo uspešno gosti Kranj. Številke so zgovorne: slovenski udeleženci so bili doslej v Zlatem polju najuspešnejši s sedmimi zmagami, tudi letos imajo svoje adute. Ne le Mine Markovič, ki je že zvezda stalnica, temveč tudi Janjo Garnbret in Domna Škofica.

Domen, ki ga je širša športna javnost dobro spoznala lani, ko je spektakularno preplezal Solkanski most, je letos postavil nov mejnik slovenskega športnega plezanja: v Puursu je namreč vpisal prvo moško zmago na tujih preizkušnjah svetovnega pokala. Sezona se zanj ni dobro začela, šele v trenutku, ko je »pospravil prtljago« in se novih izzivov spet lotil neobremenjeno in sproščeno, so prišli tudi rezultati. »Že na štartu sezone sem se na treningih odlično počutil, vedel sem, da sem dobro pripravljen, potem pa sta me dve deveti mesti konkretno 'zabili'. Šele tedaj sem se sprostil, treninga zagotovo ni bilo nič več kot prej, razlika torej ni bila v telesu, temveč v glavi, ki sem jo izpraznil. Tedaj se je zgodil preklop. Tako ali tako se najboljše stvari vselej zgodijo takrat, ko jih ne pričakuješ. Ko ni bilo rezultatov in sem si za nameček zvil še gleženj, sem si rekel: glej, slabše ne more biti, vsakemu padcu sledi vzpon. Že v Imstu se je obrestovalo,« je strnil vtise 21-letni Radovljičan, ki razpleta kranjske preizkušnje, kot je že v njegovi navadi, ne želi napovedovati: »To vselej zadržim zase in o tem nerad razglabljam. Vselej je prvi cilj odplezati tako, da sem zadovoljen, rezultat je pri tem postranska reč. Kadar dobro plezam, je ponavadi tako ali tako vrhunski, zgodilo pa se je že, da sem odlično nastopil, a zasedel peto mesto, pa sem bil vseeno zadovoljen bolj kot kdaj s kakimi stopničkami.«

Janja Garnbret je od Škofica še pet let mlajša. Da bo nosila slovensko plezalno zastavo, ko bo Mina pospravila kovčke, ne dvomi nihče. Te dni se je znašla pred novim izzivom, člansko preizkušnjo najvišje ravni pred domačimi navijači, kar pa je vzela zgolj kot spodbudo in ne kot pritisk. »Ker nisem pričakovala odmevnejših rezultatov, pred letošnjimi članskimi tekmami niti nisem bila živčna, zato tudi tokrat ne bom. Ko si ogledam smer, ne želim več razmišljati toliko o njej – kajti bolj ko razmišljam, bolj sem nervozna, zato jo raje odmislim in se sprostim, mislim na kaj drugega. Šele tik pred nastopom smer ponovim in se zaženem vanjo,« prostodušno razlaga 16-letnica, ki obenem tudi vodi v skupnem seštevku DP. V prihodnost pravzaprav še ne gleda: »Nič se še nismo dogovorili, mislim pa, da bom odplezala večino članskih težavnostnih preizkušenj svetovnega pokala. Težavnost ali balvani? Specializacije ne bi delala, pri članicah bi raje tekmovala v težavnosti s kakšno balvansko tekmo vmes, v mladinski kategoriji pa – kot večina tekmovalk – oboje.« Garnbretova ima za sabo nepozabno sezono, polno lovorik in prelomnic, a bi jo še kar nadaljevala: »Sezona je bila zelo uspešna, a tudi zelo naporna, tako da se po eni strani veselim počitka, po drugi pa mi je malo žal, ker se končuje, ker bi rada še plezala.«