Japonska lekcija je bila pravočasna in koristna

Takasaki – Slovenski odbojkarji so se že pred zadnjim turnirjem rednega dela drugega kakovostnega razreda svetovne lige, ki bo prihajajoči konec tedna v Egiptu, močno približali prvemu cilju – uvrstitvi na sklepni turnir v Avstraliji. Čeravno so morali na Japonskem prvič na kolena (pred gostitelji) in oddali še točko Korejcem, so vendarle brez težav zadržali vodilni položaj na lestvici.

Če so bili naši fantje po uvodnem turnirju v Južni Koreji zadovoljni s tremi zmagami s 3:1, po drugem v Takasakiju ni bilo več čutiti toliko naboja. Najprej so proti Korejcem oddali prvo točko, nato morali v petem poskusu prvič na kolena proti nizkoraslim, toda fanatično borbenim gostiteljem Japoncem, naposled so proti Turkom sicer izvlekli poln izkupiček, a si v tretjem nizu po vodstvu za pet točk (18:13) privoščili popoln mrk in morali zmago reševati v četrtem delu.

Japonska lekcija je za izbrance novega selektorja Slobodana Kovača, ki so nekoliko klecnili pod evforijo po krstni uvrstitvi na svetovno prvenstvo, celo dobrodošla, predvsem pa pravočasna, saj v rednem delu svetovne lige en poraz nima vpliva na končni razplet. Slovenija je s 15 osvojenimi točkami (od 18 možnih) še vedno vodilna v drugem kakovostnem razredu in z nogo in pol že na sklepnem turnirju v Avstraliji. Ne glede na to, kaj si kdo misli o tekmecih na tej ravni in predvsem o logističnem zalogaju, ki ga predstavlja pot v Azijo, Egipt in Avstralijo, pa je jasno: zgolj zmaga v tem kakovostnem rangu odpira vrata elite v prihodnji sezoni!

Gledano s prostim očesom Japonci, ki so domači turnir pred nabito polnimi tribunami glasnih navijačev končali s tremi zmagami, evropskih podprvakov ne bi smeli odpraviti, saj je bila povprečna višina njihove prve sedmerke 191 cm, slovenske pa natanko 200 cm (brez libera Janija Kovačiča celo 202 cm). Vendar pa je četa Philippa Blaina, ki je kandidiral tudi za naslednika Andree Gianija, primanjkljaj višine mojstrsko izničila z zares fanatično igro v obrambi, ki je čudežno pobirala težke žoge in tako ekipi krepila samozavest. Dan pozneje bi morali Turki pasti po najhitrejšem možnem postopku, a so naši fantje tik pred končnico po neumnosti zapravili udobno zalogo petih točk, so se pa iz zagate mojstrsko pobrali v četrtem nizu.

»Na trenutke je naša igra zares lepa, igramo odlično, naberemo si šest, sedem točk naskoka, nato pa, kot bi bila na parketu druga ekipa. Po le eni tekmečevi točki izgubimo glavo, se ne znamo ustaviti in nadaljevati umirjeno. Tovrstna 'pametna odbojka' mi ni preveč všeč. Smo moštvo z izjemnimi telesnimi predispozicijami, imamo moč in skok, kar bi morali izkoriščati. Na trenutke sem res zaskrbljen, saj ne vem, kako naj to spremenim,« je zmajeval z glavo selektor Kovač.

In dodal: »Odmori in nasveti očitno niso dovolj. Težko rečemo, da smo mlada zasedba, fantje imajo za seboj veliko pomembnih dvobojev, zaradi česar bi moral znati najti rešitve, ne pa, da imam občutek, da se vanje naseli strah. Še dobro, da je bil rezervni korektor Tonček Štern dobro pripravljen in je uspešno serviral, ko je bilo najbolj potrebno. Za visoko ambiciozno ekipo je slabih trenutkov preveč.«