Je bolj noro preteči 100 km ali skočiti 100 m?

Kaj imajo skupnega tekaški maraton in smučarski skoki? Razen predanih in vztrajnih športnikov ne prav veliko. No, in Nežo Mravlje. Hči slovenskega ultramaratonca Dušana Mravljeta in tudi sama tekačica je kot fizioterapevtka našla delo v ameriški ženski skakalni reprezentanci. Tam vsak dan ugotavlja, kako različna sta ta dva športna svetova, a hkrati z veseljem teče oziroma skače iz enega v drugega.

Med smučarske skakalke, ki v Oslu končujejo sezono, Neža Mravlje vseeno ni zašla po naključju. K sodelovanju jo je povabil slovenski trener Vasja Bajc, ki je lani prevzel vodenje Američank in potreboval okrepitve v ekipi, ki ima sicer bazo v Sloveniji: trenirajo v Planici, živijo pa v Kranjski Gori. To je bilo zanjo idealno in sprejela je izziv. »Uradni vodja reprezentance je v ZDA, sicer pa sva edina v ekipi, nimamo niti serviserja. Vasja vse ureja, jih trenira, skrbi za njihove smuči, za logistiko, jaz pa se ukvarjam s terapijami in dekletom zagotavljam, kar pač potrebujejo,« je uvodoma povedala Mravljetova o mali ekipi, ki se tu in tam združi z moško skakalno reprezentanco, to prav tako vodi slovenski strokovnjak, Bine Norčič. »Spremljam jih na tekmah, ko trenirajo, pa se sproti dogovarjamo za terapije. V tem času se po treningu lahko tudi sprostijo in si več privoščijo kot v času tekmovanj, ko je vse bolj napeto.«

Mravljetova se je že prej, med delom v fizioterapevtskem centru v Lescah, srečevala s številnimi vrhunskimi športniki, delo z njimi ji je v veselje, biti del ekipe pa še posebno zanimiv izziv. »Prvič sem sodelovala s športno ekipo, zdelo se mi je zanimivo, zelo aktivno, moraš se navaditi na različne nove stvari. A s tem nimam težav, dobro smo se ujeli, vsaj mislim tako. Dekleta so simpatična, sproščena, prijazna, v timu vlada dobra energija. Moraš zadihati z njimi, začutiti ekip­ni duh in neko tekmovalnost, tudi sam poskušaš narediti čim več, da jim pomagaš do dobrih rezultatov,« je povedala 35-letna Kranjčanka, ki bo te dni končala svojo prvo sezono v smučarskih skokih. »Rada imam dinamično delo, da se ves čas kaj dogaja. Poleg tega sem obiskala kar nekaj novih držav, prepotovala nekaj sveta.«

Zima ni njen letni čas

Sicer je tudi kot maratonka veliko potovala, a vprašanje je, ali bi se kdaj s tekaškimi cilji podala v mrzlo Skandinavijo ali na Japonsko. »Bilo mi je všeč. Sicer res ne vidiš veliko, lahko pa vsaj malo začutiš deželo.« Zima ni njen letni čas, vajena premagovanja velikih razdalj v visokih temperaturah pa se je zdaj malo bolj navadila tudi na sneg in mraz. V mlajših letih je smučala, zdaj pa že dolgo ne, mami jo tek na smučeh, a še ni imela priložnosti, da bi ga preizkusila.

Zimsko obdobje je idealen čas za to njeno službo, saj je pri tekačih na sporedu sezona počitka. »Obdobje je namenjeno regeneraciji in bazičnim pripravam, zato je bila ta služba idealna, lažje sem se odločila za sodelovanje. A sem tudi med zimo vsak prosti trenutek, ki sem ga imela, izkoristila za svoje treninge, če so za to le dobre razmere. Malo sem pokombinirala in lepo se je vse izšlo. Po drugi strani pa sem bila prisiljena tudi nekoliko več počivati, kar je za športnika včasih kar težava. Ne moremo biti pri miru.«

Skoki ji torej ne krojijo tekaških načrtov? »Niti ne, nisem imela posebnih načrtov v tem obdobju, niti se nisem posebej pripravljala na kakšno tekmo. Še vedno imam nam­reč težave s poškodbo oziroma bolečinami, ki se vlečejo že kar nekaj časa, zato je bilo morda celo dobro, da sem malo manj trenirala,« je povedala, o zdravstvenih težavah pa še dodala, da poskuša vse mogoče, da bi bolečine v nogi izginile, redno hodi na terapije, a težava je, da nihče niti ne ugotovi vzroka težav. »Gre za preobremenitve, nekakšen sindrom mehkih tkiv. Bolečine imam v steg­nu, v predelu zadnjice. Saj tečem lahko, a me boli. Zadeva se vleče že dve leti, zoprno je. Vsak trening je trpljenje, ni pravega užitka, to je najhujše. Upam, da se bo sčasoma umirilo, da bom užila vsaj malo teh tekaških radosti.«

Kakšne bolečine pa ponavadi blaži skakalkam? »Odvisno od treninga, ki ga imajo v določenem obdobju. Velikokrat gre za kakšno zakrčenost v ramenskem delu, zaradi vseh napetosti, ki jih imajo. Te so ponavadi stresnega izvora. Občasno gre tudi za bolečine v ledvenem delu, po težkih treningih pa trpijo predvsem stegenske in mečne mišice,« je naštela fizioterapevtka, ki dekletom in trenerjem priskoči na pomoč tudi pri drugih stvareh. »Pomagam, kolikor le lahko, sporočam informacije izpod skakalnice, dolžine skokov, vetrovne razmere, na tekmah dekletom v cilj prinesem stvari, ki jih potrebujejo, sem spodaj in pomagam, če se zgodi padec ali poškodba.«

Ujeti pravi trenutek

V tej sezoni se je kajpak veliko naučila o smučarskih skokih, ves čas pa z njimi vleče vzporednice s tekom, v katerem je še vedno veliko bolj domača. »Če skoke primerjam s tekom, je to popolnoma drug svet. Tu ni toliko vzdržljivostnih preizkusov, več se dela za eksplozivnost in moč. Dekleta so zelo pogumna, da se spustijo po tisti strmini. Meni je dovolj, da samo dol pogledam,« se je nasmejala. Po njenem pa je pri skokih najtežja stvar – ujeti pravi trenutek. »V tisti eni priložnosti morajo ujeti ravno pravi delček sekunde, da pravilno odskočijo. Možnosti za popravni izpit ni. V maratonu je drugače, več časa imaš, tudi če počasi začneš, lahko proti koncu še vedno pridobiš. Toliko pomembnejša je pri skakalcih psihološka priprava, notranja umirjenost in prepričanje, da zmoreš.«

Je katero od Američank morda že navdušila tudi za tek? »Se pogovarjamo tudi o tem, velikokrat me vprašajo, koliko sem pretekla in koliko še bom. Kakšnega večjega navdušenja pa pri njih še nisem sprožila. Mislim, da one o meni razmišljajo podobno kot jaz o njihovem športu. Pravijo, da je noro teči 100 kilometrov, jaz pa pravim, da je noro, da se spuščajo z vrha tako velike skakalnice.«