Jeklene konjičke bo zamenjal za štirinožce

Ljubljana – Milan Eržen, eden od najuspešnejših slovenskih kolesarskih trenerjev, je svojo neposrednost v razmišljanju vselej obrazložil z mislijo, da beseda ni konj. Ali da se za dobrim konjem vedno dviga prah. Najbrž pa si niti v sanjah ni mislil, da bo jeklenega konjička zamenjal za pravega štirinožca.

Skoraj tridesetletno delo v novomeškem klubu (nekoč Krki, zdaj Adrii Mobilu) je končal s koncem letošnje sezone in svojo dejavnost preselil v Bahrajn, kjer bo treniral konje. Človekovo fiziologijo je zamenjal za fiziologijo konj, obenem pa bo tudi svetovalec tamkajšnjega olimpijskega komiteja do iger v Riu de Janeiru 2016.

Odhodu 42-letnega Novomeščana je botrovala želja po spremembi, razhajanja v pogledu na kolesarstvo z direktorjem Bogdanom Finkom, najbolj pa seveda nesorazmerje z zaslužkom v kolesarskem klubu in preostalim delom.

»Že deset let se vrtim v družbi istih ljudi. Menim, da sem naredil dovolj. Bilo je lepo. Pri Adrii Mobilu je čedalje manj denarja, plače režejo, jaz pa težko delam, če nimam optimalnih razmer. Ne morem od kolesarjev zahtevati, da delajo 200-odstotno, če za svoje delo niso ustrezno nagrajeni. Tudi sam sem vse skupaj preračunal in moja računica se nikakor ne izide. Osemdeset odstotkov časa porabim za deset odstotkov zaslužka. Svoje sem klubu dal in dokazal, da znam delati. Prišel je čas za nove izzive,« je novomeška ikona razložil, zakaj odhaja iz slovenskega kolesarstva.

Eržen je ustvaril vrsto izjemnih dolenjskih kolesarjev, vrhunec pa je doživel leta 2008 na SP mlajših članov do 23 let z zlato kolajno Janija Brajkoviča v vožnji na kronometer, disciplini, v kateri Slovenci z nekaj častnimi izjemami večinoma močno zaostajajo za konkurenco. Eržen meni, da je vožnja na čas kolesarska ura resnice. »Vožnja na čas je stvar posameznika, ne pa sistema. To ni preizkušnja talenta, ampak garanja. Če nimaš pravih šprinterskih ali hribolazniških genov, potem ne moreš v teh dveh prvinah uspeti. Pravzaprav je vožnja na kronometer edina kolesarska disciplina, ki jo lahko natreniraš,« je pojasnil problematiko kronometra v Sloveniji, kjer je tudi čedalje manj kolesarjev, ki bi se bili pripravljeni posvetiti za disciplino, brez katere ni mogoče biti uspešen na etapnih dirkah. Tudi sicer je Eržen kritičen do slovenskih kolesarjev, ki svojega velikega potenciala praviloma ne izkoriščajo do konca.

»Problem slovenskih športnikov in še zlasti kolesarjev je namišljena velikost. Medtem ko razmišljajo o svoji veličini, pozabljajo, da en vrhunski rezultat ni dovolj, oziroma, da morajo svojo vrhunskost nenehno dokazovati. Ta miselnost v slovenskem kolesarstvu počasi ugaša, na površje pa prihajajo druge vrednote, ki so seveda odličen obet za prihajajoče rodove,« Eržen verjame, da Matej Mohorič in Jan Polanc ne bosta razmišljala o udobju, ampak o dokazovanju svoje nadarjenosti.

Njegov najboljši učenec Jani Brajkovič nima namišljene veličine, a ga, po mnenju mnogih, preveč zavira raziskovalnost pri njegovem delu. »Janijeva kariera gre valovito – od izvrstnih nastopov do sila povprečnih. V tem se denimo ne razlikuje od Bradleyja Wigginsa. Žal ima največjo težavo z imunskim sistemom in alergijami, ki so mu največkrat prekrižale dobro zastavljene načrte. Prepričan sem, da se bo vrnil v sijaju zmage na Kriteriju Dauphine leta 2010. Rezultatsko se mora osredotočiti na enotedenske dirke, na eni izmed treh velikih dirk pa močnejšemu posamezniku oziroma kapetanu moštva. Biti pomočnik v kolesarstvu ni nič slabega,« Eržen razmišlja o Brajkovičevih tegobah in obetih.

Belokranjčev naslednik v skupini Eržena-menedžerja je Mohorič. »Matej je biser slovenskega kolesarstva, kar je dokazal z dvema naslovoma svetovnega prvaka. Ne izstopa pa samo po športnih, ampak tudi človeških lastnostih. Je zelo inteligenten fant. Čeprav je šele stopil v svet velikih, deluje kot človek z vrsto let izkušenj. Kaj obeta, pove tudi to, da ga zelo pozorno spremljajo ne le v Cannondalu, kjer bo kolesaril v naslednjih dveh ali treh letih, ampak še v drugih največjih in najbogatejših moštvih, BMC, Skyu in Garminu,« Erženu zagotovo ne bo zmanjkalo menedžerskega dela, v katerem se enako dobro znajde kot v trenerskem. Navsezadnje bo tako imenovani skavt oziroma »lovec na talente« za eno od največjih moštev WorldToura. Katerega, ni želel razkriti, vendar ime niti ni pomembno. Veliko več šteje, da bodo imeli slovenski kolesarji moža, ki jim bo odpiral vrata v elitni konkurenci.