Jeti je ostal pri vratih fitnes centra

Le kdo bi lahko pozabil tega štajerskega orjaka, ki je metal kroglo kot še nihče drug v Sloveniji? S svojimi 197 cm in 170 kg na prvi pogled seje strah in trepet, a v tem krepkem telesu se skriva tudi veliko srce. Preprost in zgovoren mož ni zapustil svoje rodne Oplotnice, pa tudi atletike ne. Športu (in poslu) se razdaja od jutra do večera.

Resda minevata šele dve leti, odkar se je uradno upokojil, a zadnja leta njegove kariere so bolj ali manj minila ob zdravljenju poškodb. Svoj vrhunec je dosegel leta 2007 s šestim mestom na svetovnem prvenstvu v Osaki, leto prej je v Solunu postavil še vedno aktualni slovenski rekord z 20,67 m, leta 2004 je bil na OI v Atenah enajsti. Teh velikih tekem se tudi danes najraje spominja, pravi, da je na njih vedno pokazal največ. Toda te dni, ko je svetovna športna javnost spet zazrta v Ptičje gnezdo (na OI 2008 v Pekingu je zgrešil finale in bil 20.), mu zmanjkuje časa, da bi še spremljal svetovno konkurenco. Ima polne roke dela. Že ko se je poslovil, je imel izdelan načrt o odprtju fitnes centra v Oplotnici, v klubu v Slovenski Bistrici pa svoje znanje prenaša tudi na mlade metalce. Zdaj je začel skrbeti še za judoiste in njihovo kondicijsko vadbo.

Prav to mu je poseben izziv. »Telesna priprava, moč in kondicija, vse je drugače kot pri atletiki. Treba se je učiti na novo, se pozanimati, poiskati vaje, spremljati treninge,« pravi trener, ki se zdaj že dobro zaveda, kako zahtevna je tudi ta vloga. »Trener nikoli ne zna vsega. Prihajajo ljudje z različnimi sposobnostmi in značaji, znati se jim moraš prilagoditi. Ves čas so neke težave, ki jih je treba reševati. Kot trener sem tudi veliko bolj živčen na tekmah, kot sem bil nekdaj kot tekmovalec. Zdaj imam pač več časa za razmišljanje, prej sem imel v glavi le eno stvar,« se je razgovoril 37-letni Štajerec. Zdaj bedi nad tremi mladinci, še nekaj je mlajših, ki pa se za zdaj še posvečajo mnogoboju. Pogoj za metalca je kajpak prava, krepka telesna struktura. »A ni dovolj, da je metalec le visok in težak, mora biti tudi hiter in spreten. Marsikdo pozabi na to in misli, da mora biti človek hrust, pa bo že nekaj naredil. Moraš pa znati obvladati svojo težo. V mladih letih je zelo pomembno tudi učenje tehnike, ki jo marsikdo zanemarja,« še pravi metalec, ki kot svoja naslednika vidi Marka Špilerja in Blaža Zupančiča.

Za Jetija ga je krstil Kevo

Njegovo nadarjenost za suvanje krogle so odkrili v 8. razredu osnovne šole in ga vpisali v bistriški klub. Tam se je tudi začelo delo s trenerjem Marjanom Štimcem. »Ko sem začel, nismo imeli rožnatih razmer. Metali smo doma, zunaj, na hladnem, tudi v snegu. Zdaj atleti trenirajo v dvoranah, fitnesih, imajo vse, kar si želijo. Mladi so zdaj tudi drugačni, marsikdo ni pripravljen vložiti dovolj, da bi uspel, zato je tudi manj športnikov.« Ko je po desetih letih kariere zamenjal tehniko meta, z linearne je prešel na vrtljivo, so se dvignili tudi rezultati. »O tem se odloči vsak metalec sam, nekomu bolj ustreza ena, drugemu druga. Ali je bilo to ključno, da so se rezultati izboljšali? Vprašanje. V tistem času sem začel sodelovati tudi z Vladimirjem Kevom ...« je omenil še eno pomembno obdobje, ko se je leta 2000 pridružil skupini metalcev, v kateri je bil tudi Primož Kozmus, s katerim sta stkala tesne prijateljske vezi. Že tedaj so mu nadeli vzdevek Jeti. »Ja, že kot mladinca me je bilo veliko skupaj. Vzdevek je ostal, danes se Jeti imenuje tudi fitnes center.«

Ali pogreša profesionalni šport? »Hm, časa sem imel zagotovo več tedaj, ko sem še tekmoval. Zdaj sem od jutra do večera v službi, od sedmih zjutraj do desetih zvečer. Vseeno pa je obdobji težko primerjati, zdaj so pomembne druge stvari, med kariero pa tudi moraš delati na visoki ravni in si ne moreš privoščiti vsega, kar bi si želel,« pravi športnik, ki svojih delovnih navad ni kaj dosti spremenil. Še vedno redno vzdržuje telesno pripravljenost in opravi šest treningov na teden. »Glede na to, da sem jih imel med kariero po 12, je to bolj malo. Je pa težko, saj moraš biti zdaj z glavo ves čas malo pri poslu, velikokrat se ti ne ljubi, si utrujen. Drugače je kot prej, ko sem šel na trening, treniral dve, tri ure in dal potem možgane na 'off'.« Tudi uteži si v fitnesu ne naloži več toliko kot nekoč, ko je v enem tednu dvignil od 50 do 70 ton, v počepu 340 kg, v sunku pa 240 kg. »Ne gre več za maksimalne dvige, temveč delam bolj treninge za celo telo. Ko gledam nazaj, vidim, da sem morda med kariero delal napako, ko sem imel na programu le ene in iste vaje in nisem krepil celega telesa.«

Fitnes na podeželju

Tudi kilogrami se ga še vztrajno držijo. »Takšen pač sem, rad jem, tudi po telesni zgradbi sem bolj močan. Še vedno jih imam okoli 175. Za hujšanje bi bilo treba spremeniti način življenja,« se zaveda. Hkrati pa se tudi še ni povsem odpovedal krogli. Če mu bo le dopuščal čas, bo pozimi spet začel metati. To si je obljubil že ob koncu kariere, toda v zadnjih dveh letih se je stoodstotno posvetil fitnes centru. »Biti moraš ves čas zraven, marsikdo pride zaradi tebe, ne le zaradi fitnesa. Vsakomur pa poskušam pomagati, sem z njim in ga učim, dokler sam ne obvlada vaj. Malo drugačen pristop imamo kot drugod, kjer je vadba s trenerjem le plačljiva. Ljudje kar prihajajo, čeprav so mnogim še vedno bolj zanimive gostilne. Smo pač na podeželju, ljudje so o tem drugače ozaveščeni, a moram reči, da se počasi že privajajo.«