Tiskane izdaje
Sporto konferenca je svoje živahno dvodnevno športno-marketinško dogajanje v zaključnem delu začinila z večnim šampijonom še iz jugoslovanskih časov - z Juretom Frankom.
Sproščeno je prikorakal prijeten gospodič na oder in za trenutek postavil celotno konferenco v prostor, kjer se čas ustavi. Pogovor z njim je vodil Sašo Jerković.
Njegovi smučarski uspehi so zaznamovali zgodovino Slovenije in nekdanje Jugoslavije. Dosegal je visoke umestitve, svoj vrhunec pa je dosegel s srebrno olimpijsko medaljo. Med oboževalci je sprožil pravo evforijo.
Vendar pa, kot je dejal Franko, pretirane pozornosti kot tedaj osemnajstletni fant ni najbolje prenašal. Pošalil se je, da je bil na račun svojih uspehov pogosto deležen brezplačne pijače. Ni maral novinarjev, ki so mu postavljali vedno ista vprašanja. Prav zato se v medijih ni pogosto pojavljal, kar so nekateri pogrešali.
Po končani tekmovalni karieri mu je uspel pobeg v tujino, kjer se je podal v poslovni svet, seveda povezan z alpskim smučanjem.
Na Japonskem
Večino časa je preživel na Japonskem, kjer je bilo takrat smučanje zelo popularno, zelo modno, je dejal. Ljudje so sredi mesta hodili na metro postaje v smučarski opremi samo zato, da se pokažejo.
S svojim delovanjem na Japonskem je z državo spletel močno vez, prisotno še kasneje, po prihodu v Slovenijo, ko je s svojo dobrodelnostjo pomagal prizadetim, predvsem otrokom po cunamiju, ki jih je pred leti prizadel. Med drugim je pripravil 60 dogodkov, z enim od njih je želel otroke vrniti na bele smučine; poimenoval ga je en dan na snegu.
Ali so mu kdaj ponudili službo na Smučarski zvezi? Povedal je, da konkretnih ponudb ni bilo. »Rad delam, zelo sem si želel pomagati, a za to bi potreboval tudi večjo podporo drugih.« Dodal je znano reklo »kjer je volja tam je pot«.
V Ameriki
Govoril je tudi svoje izkušnje iz Amerike ter poudaril, da tam zmagovalce vsi poslušajo, da jih imajo vsi radi. Tam znajo vse uspehe tržiti, komercialno izkoristiti, športniki so zaščiteni z menedžerji, vse njihove izjave so v naprej določene in prilagojene.
Tako posameznim športnikom varujejo ugled in tržijo njegovo ime, brand. Vendar se s tem izgublja pristnost, iskrenost. Pristnost ostaja le do določene mere.
Menedžerji namreč - seveda v korist in obrambo športnikom - pogosto pretiravajo, olepšujejo in govorijo samo o »lepih« straneh. Tako prestopijo mejo realnosti in osebnosti. »Na koncu se zid podre ter se pokaže, da smo vsi samo ljudje,« je komentiral.
Specialna olimpijada
Precej se ukvarja s specialno olimpijado - pri tem delu mu je ljuba prav iskrenost, neposrednost. Pri otrocih s posebnimi potrebami obstaja le črno in belo, ni sivine. »Rad gledam njihovo navdušenje, v športu le sodelujejo in premagajo same sebe, kar je resnično iskreno. Veselijo se najmanjšega dosežka in ta iskrenost je nalezljiva.«
Prepričan je, da bi morala v športu spet močneje zaživeti ta dimenzija iskrenosti, ki bi morda potlačila obstoječo in vsesplošno komercializacijo.
