Jure Nastran že ima pravico, da se naredi Francoza

Želeli smo ga ujeti v Sloveniji, toda dejansko je njegov dom v zadnjih osmih letih že postala Francija. Tudi po zadnji akciji slovenske vaterpolske reprezentance se je s turnirja na Poljskem, na katerem je bil z 12 goli najboljši strelec, podal naravnost v Lyon. Tam si zadnji dve leti služi kruh, tam ga je čakalo njegovo dekle Souzia, s katero konec novembra pričakujeta naraščaj.

Več kot očitno je, da v Franciji ni tujec. V njegovo govorico se je že prikradel močan francoski naglas. Ko z njim strastno razpreda o gurmanskih užitkih, si ga je zlahka moč predstavljati kot tipičnega Francoza. »Hja, najbrž sem res že toliko časa tukaj, da se lahko v Sloveniji že naredim Francoza,« se je na svoj račun uvodoma pošalil 31-letni vaterpolist, ki ga je pot iz domačega Kranja hitro vodila čez mejo. Tako je že leta 2003 zaigral za Marseille, se vmes poskusil v Partizanu in Panathinaikosu, a se nato leta 2008 spet vrnil na francoska tla, najprej v Aix les Bains, pred dvema letoma pa se preselil v Lyon h klubu Lou. Že prvi mesec je v tem velikem mestu s približno 4,5 milijona prebivalci spoznal svoje dekle. Skupaj sta nekaj več kot dve leti, novembra bosta postala starša fantku. Njegova slika prihodnosti se tako že ustvarja znotraj francoskih meja. »Nameravam zamenjati klub, a želim ostati v Franciji. Imam dve ponudbi, oba kluba sta na jugu, a nisem se še odločil,« je razkril.

Kar se tiče vaterpola, je približno na podobni ravni kot v Sloveniji, pravi. »Na reprezentančni ravni smo rivali, večkrat smo se že udarili v kvalifikacijah za velika tekmovanja. Na klubski ravni izstopajo Marseille, Nica in Montpellier, ki igrajo tudi v evropskih tekmovanjih,« je povedal o francoskem vaterpolu in si v prihodnosti zaželel zaigrati tudi v prvi francoski ligi. Tudi s slovensko reprezentanco, ki se je sicer v kvalifikacijah za EP prebila v 3. kolo, želi biti uspešen, še bolj si želi bolj urejenih razmer na vaterpolski zvezi. »Borimo se v kvalifikacijah za prvenstvo skupine A, a bi se morali najprej vprašati, ali sploh sodimo tja. V teh ekipah so sami najboljši igralci, ki imajo urejene finančne razmere, pri nas je veliko polprofesionalcev. Treba bi se bilo posvetiti dolgoročnejšim ciljem. Želel bi si, da se zveza pobere, da reprezentantje ob zboru ne bomo zaskrbljeni, ali bomo dobili plačane stroške, da ne bomo okoli hodili kot kakšni 'pajaci', brez enake opreme in podobno,« se je razgovoril o ne najbolj rožnatem stanju v slovenski reprezentanci, v kateri pa se fantje med seboj, tako v vodi kot na suhem, odlično ujamejo.

Kaj pomeni vaterpolo na najvišji ravni, je Nastran izkusil v času, ko je igral za Partizan, leta 2006. Kot pravi, odtlej močno občuduje srbski vaterpolo. »Iz Srbije prihajajo najboljši igralci na svetu. Poznam jih in navijam za njih, tako v klubih kot v reprezentanci. Osvojili so že vse mogoče naslove. To, da v vaterpolu ne spremljaš Srbov, je, kot da v nogometu ne bi pogledal niti ene tekme Barcelone ali Reala Madrida.«

Francozi bi jedli Joštov sir

Francija najbrž ne bo nikoli dosegla Srbije po kakovosti vaterpola, se pa zato državi težko primerjata v kakovosti življenja. Tudi v primerjavi s Slovenijo je standard višji, čeprav v zadnjih letih Kranjčan opaža, da razlike vse bolj izginjajo. »Seveda je država toliko večja, ljudje tukaj živijo nekoliko drugače. Na začetku sem potreboval nekaj časa, da sem se privadil, zdaj pa so mi njihove navade že prišle v kri. Recimo to, da ljudje delajo od 9. do 12. ure, nato je do 14. ure počitek, v tem času je vse zaprto. Nato pa se vrnejo na delo do približno 17. ure,« je opisal in tudi potrdil nekatere stereotipe, ki veljajo za užitkarske Francoze.

Pogovor je tako kajpak nanesel na dobro hrano. »La Tartiflette, La Raclette, Fondu, La Quiche Lorraine,« je iz rokava stresel nekaj priljubljenih tradicionalnih jedi in se razgovoril o njihovi pripravi, sestavinah in predvsem bogatih okusih. »Mmm ... Priznam, da sem v teh letih postal pravi gurman. Za Francoze se ve, da dobro jedo. Z dekletom večinoma jeva doma, Souzia dobro skuha tudi orientalsko hrano, sicer pa si včasih privoščiva tudi obisk restavracije. Rad imam ribe, pa tudi kakšen krvavi steak. Če hočeš dobro jesti, lahko dobro ješ,« je še povedal o francoski kulinariki, ki jo sicer sestavlja tudi ogromna vrsta sirov. »Imajo veliko izbiro, nimajo pa dimljenega sira. Enkrat sem prijateljem v Franciji ponudil slovenski dimljen sir znamke Jošt. Tukajšnji prijatelji so bili navdušeni in so zahtevali, naj ga prihodnjič prinesem še več.«

Na zahodni obali deska, v Savojskih Alpah smuča

Po vseh teh letih v Franciji tudi ni več dvomov, da je povsem usvojil tamkajšnji zapleteni jezik. »Sporazumevam se z lahkoto in lepo napredujem, toda še vedno ga kdaj pa kdaj kje polomim. Res ni lahek jezik, toda če se vsak dan pogovarjaš, gre lažje. Na začetku je sicer bilo kar težko, a sem vztrajal. Učil sem se kar sam, s knjigami in tečaji. V Marseilleu je šlo počasneje, ker je bil v ekipi še en Slovenec, trener pa Srb. Med seboj smo govorili 'po naše', trener pa je z ekipo govoril angleško,« je povedal že pravi Francoz, ki pa se še vedno zelo rad vrne tudi v slovensko okolje. »Starejši sem, bolj pogrešam domače, prijatelje, sorodnike. Velikokrat se me loti nostalgija, pogrešam navade iz otroštva, ki jih ljudje tukaj ne morejo razumeti. A sem se s tem sprijaznil, moje življenje je zdaj tukaj. Vse kar pogrešam, dobim ob vrnitvi domov, tedaj so te stvari še toliko slajše.«

Kot pravi, se v Slovenijo vrne večkrat letno, pogosto tudi zaradi reprezentance, redkeje na počitnice. »Razdalja ni tako velika, pot z letalom do Benetk traja štiri ure, z avtom je devet ur vožnje,« je še dejal slovenski vaterpolist, ki kajpak rad raziskuje in odkriva lepote v svoji novi državi. Nazadnje ga je navdušila zahodna obala (Biarritz, Anglet, Bayonne, La Rochelle), kjer se je poskusil tudi v deskanju na valovih, še bližje mu je jug z Azurno obalo in Nico. Rad zaide tudi v Savojske Alpe in uživa v še enem od mnogo športov, s katerimi se ljubiteljsko ukvarja: smučanju.