»Kaj bom počel v življenju? Sanja se mi ne!«

Luka Časar živi in dela zunaj ustaljenih okvirov. Nekonvencionalen je kot človek in kot športnik. Floorball igrá v eni najmočnejših lig na svetu, na Češkem, pri Sparti iz Prage. Vsi soigralci so pod pogodbami, on je nima. Življenja se loteva nekoliko hipijevsko, vedno poskuša biti pozitiven in optimističen, sanja pa se mu ne, kaj bo pojutrišnjem.

Naročim kavo, on čaj. Kamiličnega. In pripoveduje. Sproščeno, duhovito, kot bi bila stara prijatelja. Takšen je: rad je opažen in v središču pozornosti, želi si, da se vse vrti okrog njega, navsezadnje že njegov imidž razkriva človeka, ki se ne more ustaliti (»V sobi moram nenehno nekaj premikati, ker se hitro naveličam postavitve.«), pa kar tava po svetu in pri tem uživa.

V osnovni šoli je kolebal med hokejem, nogometom in floorballom, ki je v domači Borovnici sčasoma postal z naskokom šport številka ena. Prvega gola se ne spomni, prve zmage tudi ne, se pa spomni svoje prve tekme za člansko ekipo, saj mu je prav takrat umrla mati. Floorball ga je povsem osvojil, a vsakič, ko je zapustil rodno grudo in odšel na Češko, je preigraval tudi možnost, da bi vse skupaj (o)pustil. »Po vsaki sezoni sem si rekel, da je bila zadnja, in če me zdaj vprašaš, kaj bom počel po tej sezoni, bom odvrnil, da bom končal kariero. A to sem rekel že velikokrat.« S klubom je dogovorjen še za dve sezoni. »Ljudje me sprašujejo, kaj bom počel v življenju. Sanja se mi ne, pa sem že 25 let star. A če si nekaj želiš dovolj močno, se ti bo posrečilo. Ne bom pa se obremenjeval s tem, ali bom zaslužil 700 € ali jurja in pol. Da se preživeti tudi z 200 evri na mesec, lahko pa jih porabiš deset jurjev, če jih imaš.«

Beseda ali tri o floorballu. Podoben je hokeju na ledu, le da je manj kontakten in hitrejši, »zame tudi mnogo bolj gledljiv«. Floorball ni drag – dva, tri pare športnih čevljev, ki ne drsijo, potrebuješ na sezono, kratke hlače že nekje najdeš, majico ti kak sponzor donira, žogica je dovolj ena za celo ekipo, le palica je unikatna. Floorball tudi ni nevaren, poškodb je manj, dogajajo se le redko zaradi kontaktov. »Šprintaš in se moraš tisti hip, ko nehaš, tudi ustaviti in spremeniti smer, zaradi česar trpijo gležnji, kolena. Jaz v 14 letih še nisem imel resne poškodbe.«

Njegova češka epizoda se je začela gnesti že po SP 2006, ker pa je bil Luka tedaj še dijak, je ponudbo zavrnil. Tujina ga je mikala, a se je zaradi šibke angleščine bal poskusiti. Ko je s cmokom v grlu le zbral pogum in privolil, se ni izšlo, ker je ekipa, ki se je prej zanimala zanj, ravno napredovala med prvoligaše. Takrat pa je priletela ponudba Sparte, šel je na preizkus, navdušil delodajalce, ekipi pomagal v prvo ligo – in se vrnil domov. Čudaško. »Videl sem, kako je videti, in imel dovolj. Vrata v klubu sem imel vselej odprta, bil sem drugi strelec ekipe, po sezoni pavze pa sem si rekel, da bi vendarle poskusil še v ekstraligi. Vse smo se dogovorili v enem tednu.«

Kot Jamajka v bobu

Iz slovenske v češko drugo ligo, nato še v prvo – pravilen preskok! »Vse je bilo hitreje, več ljudi na treningu, čisto drug svet.« Ko se je prvič znašel na Češkem, so ga novi soigralci gledali postrani. »Niso niti vedeli, kaj in kje je Slovenija, prišel sem kot eksot, kot jamajška posadka v bobu. A s svojim odnosom do športa in življenja sem jih sčasoma prepričal, da so me dobro sprejeli. Na prvem treningu je bilo težko. Češko nisem znal, angleško tri besede, usedel sem se in debelo gledal, nihče ni vedel, kaj sploh počnem tam.« Olajševalna okoliščina zanj je bila, da je šla z njim na Češko – službeno – tudi njegova sestra.

V Prago je odvandral brez pričakovanj. »Iz Borovnice, tipične vasi z dvema trgovinama, sem padel v velemesto, kjer imaš na vsakem koraku vse, kolikor hočeš vsega. To se mi zdi lep izziv. Me je pa Češka presenetila z velikim številom parkov. Ljudje se tam sončijo, si podajajo frizbi, gredo na piknik. Čez teden so v službi, čez vikend pa znajo uživati, sploh na svoje pivo gredo radi.« Saj res, češko pivo, katerega ima Luka najraje? »Ne maram alkohola. Ne da se ga izogibam – če je zabava, že kaj spijem, ni pa to okus, ki bi si ga želel. Posledično mi tudi pivo ne diši, a če bi že moral izbirati, bi se odločil za Kozel.«

Razlika med slovenskim in češkim floorballom? »Število ljudi, ki se z njim ukvarja, izobraženost kadra, izkušnje in taktično znanje, niso pa Čehi prav nič bolj talentirani kot Slovenci. Ujeli jih najbrž ne bomo nikoli, lahko pa se jim približamo.« Od floorballa ne moreš živeti, »vprašanje pa je, kje drugje bi dobil toliko lepih trenutkov in izkušenj za življenje. Denar pride in gre – dobro je, če ga imaš, ni pa vse. Toliko sijajnih ljudi, kot sem spoznal v tem športu, ne bi nikjer drugje. Igramo, ker nas to veseli, ne zaradi denarja. V floorballu je zelo pozitivno, zdravo okolje, v Sloveniji smo kot ena majhna čudaška družina.«

Hecen tič je. Srednjo medijsko šolo je končal, a se v tem ne vidi. Na fakulteto za šport ga je vrglo, a diplome še nima, trenutno bi ga bolj mikalo gostinstvo. Ne mara izgubljati: »A če je nasprotnik boljši, moraš pošteno priznati, da ni on kriv, da te je premagal. V sebi moraš iskati razloge, ne pa se pritoževati nad sodniki, dvorano, parketom, zrakom. Porazi morajo biti in tudi negativne stvari v življenju, da se iz tega lahko kaj naučiš in znaš ceniti pozitivne.« Zelo je tekmovalen, »a s to zdravo tekmovalnostjo ljudi okrog sebe še dodatno podžgem. Ne predam se hitro, vedno gledam na stvar pozitivno, možnosti za zmago imam, dokler ni konec.«

Rad kuha, počne kaj okrog hiše, z rokami, v naravi. Vse bolj mu dišita joga in meditacija, od športov pa adrenalin: »V življenje bi rad vključil 'ultrateke', triatlone, ironmane, občudujem deskarje prostega sloga, pa plezanje, alpinizem, hojo po vrvi.« Malo nenavadna je tudi njegova prehrana. »Kuham si sam, izogibam se mesu, mlečnim izdelkom, a če mi zadišijo, jem tudi to. Nisem v nobenem predalčku, si pa privoščim malo več zelenjave,« pojasni in za konec primaže še ocvirk z začetka kariere: »Pred prvim SP me je na zadnjem treningu zadela žogica v oči. So priporočali, naj šport raje prekinem, a to se pri meni ne da. Tako da sem moral, grozen občutek, na prvenstvo s posebnimi plastičnimi očali.«