Tiskane izdaje
Celje – Maloštevilno slovensko zastopstvo v judu je – kar zadeva osvojena odličja – svetovno prvenstvo v Astani končalo na visokem četrtem mestu skupaj z domačo vrsto Kazahstana. Pred našo zasedbo so bile na lestvici uvrščene le takšne velesile, kot so Japonska, ki si je izbojevala kar petnajst kolajn (6 zlatih, 4 srebrne in 5 bronastih), Francija (2 z, 2 s, 2 b) in Južna Koreja (2 z, 3 b).
Še mesto višje je Slovenija s svetovno prvakinjo Tino Trstenjak (do 63 kg) in podprvakinjo Ano Velenšek (do 78 kg) pristala v ženski konkurenci, v kateri sta več žlahtnih kovin zbrali le domovina juda Japonska (3 z, 2 s, 3 b) in Francija (1 z, 1 s, 2 b). Ob tem ne gre prezreti, da je na svetovnem prvenstvu v Astani (z nagradnim skladom 300.000 ameriških dolarjev) moči merilo kar 723 judoistov in judoistk iz 120 držav. Ni veliko (olimpijskih) športov, ki se lahko pohvalijo s takšno konkurenco.
Marjan Fabjan, selektor naše ženske reprezentance, ki pod njegovim vodstvom osvaja odličja na velikih članskih tekmovanjih že skoraj petnajst let, je po sobotni vrnitvi iz Kazahstana poudaril, da ima vsaka kolajna svojo zgodbo. Za Trstenjakovo je tako že v četrtek zjutraj, ko jo je pogledal v oči, vedel, da je prava in da bo zmagala. »To sem takoj napovedal tudi Urški (Žolnir), kar lahko preverite pri njej,« je pogovor začel celjski strokovnjak, ki še vedno malce obžaluje zapravljeno priložnost Velenškove. Verjel je namreč, da bo šla Ana po Tinini poti in se prav tako ovenčala z naslovom svetovne prvakinje.
»Ne morem se znebiti občutka, da je prepoceni izgubila zlato lovoriko. V finalu bi morala biti bolj agresivna. Zakaj ni bila, (še) ne vem, je pa bila vsekakor drugačna, kot jo poznam. Morda je bila prisotna trema, morda pa se je zgolj prezgodaj veselila, da je prvenstva že konec,« je ugibal Fabjan, ki velja za enega od najuspešnejših trenerjev na svetu, znova pa se je potrdil tudi kot izvrsten motivator.
»Moj način psihološke priprave, s katerim sem začel dan pred odhodom v Astano, se je spet izkazal za uspešnega, ocenjujem, da sem zgolj z njo prispeval 30 odstotkov k temu, da sta dekleti osvojili kolajni. Zato sem naredil tudi kakšno potezo, ki je nista pričakovali; to je bilo potrebno zlasti pri Tini, ki je bila po tem, ko so ji preklicali že obljubljeno zaposlitev v Slovenski vojski, psihično na tleh. Le na takšen način sem jo lahko potegnil iz blata,« je pojasnil trener najboljšega slovenskega kluba Z'dežele Sankaku in kot zanimivost pokazal dve slikoviti fotografiji: na prvi Velenškova masira Trstenjakovo, na drugi pa se z eno od japonskih judoistk ukvarjajo štirje profesionalni maserji.
»Zagotovo je to prednost, vendar pa ni ključna za uspeh. Če bi bila Ana v finalu prava, bi namreč premagala Umekijevo. Je pa tudi to eden od načinov, s katerim Japonci ustvarjajo psihološki pritisk na tekmece, ki pa mu sam ne podlegam. Treba je pač verjeti vase in v svoje delo – v to, da si sam najboljši,« je poudaril Fabjan, ki – mimogrede – ne da prav veliko niti na različna prehranska dopolnila, po katerih radi posegajo športniki. »Mi jih ne potrebujemo. Moji borci se, denimo, v času tekme skozi dan prebijejo le z vodo, čokolado in bananami.«
V nadaljevanju je razkril, da bo dal Trstenjakovi in Velenškovi nekaj dni prosto (»Za nagrado, ki sta si jo zaslužili. Konec koncev ne osvojiš vsak dan kolajne na SP.«), nakar ju bo »skrival« pred konkurenco in ju – podobno kot Roka Drakšiča (do 73 kg) – pošiljal zgolj na izbrane turnirje. V prihajajočih tednih bo več energije vložil v Petro Nareks (do 52 kg), Adriana Gomboca (do 66 kg) in Mihaela Žganka (do 90 kg), ki imajo v rokah dobre karte, da se pridružijo Trstenjakovi, Velenškovi in Drakšiču na poti na OI 2016, ter v Matjaža Trbovca (do 60 kg) in Anko Pogačnik (do 70 kg), ki ju še ni odpisal, čeprav bi se jima »morala za nastop na spektaklu v Riu de Janeiru prikazati tudi Marija«...
