Ko niso ubogale smučke, ni šel niti korak

Davos – Po nizu tekem, ki so to zimo slovenskim tekačicam na smučeh prinašale točke za svetovni pokal, je včeraj bera zastala v švicarskih smučinah, v katerih je zlasti blestela Therese Johaug, ki je povsem pokorila konkurenco na 10 km, veliko bolj kot njen rojak Martin Johnsrud Sundby. Slovenki sta ostali praznih rok, izbira smuči je bila prvič v zimi povsem napačna.

Alenka Čebašek in Lea Einfalt sta se zvrstili na 43. in 44. mestu, nič kaj zadovoljni s tem, kar sta v dobre pol ure dolgem teku nosili na nogah. Mlada Einfaltova se je od začetka še zagnala in na drugi kilometer prišla kot 29., potem pa je padala po lestvici in ob razočaranem pogledu na smuči ugotavljala, da ji je sedmi čut kar prav govoril, ko je dan pred tekmo analitično ugotavljala, da ima proga zanjo preveč ravnine in premalo klancev. »Ko bom natrenirala še moč v rokah, bo drugače, tokrat pa je bilo v ospredju soročno porivanje in ko ti tudi smuči ne gredo nikamor, je vse še težje,« je ugotavljala najmlajša članica ekipe, ki je zdaj seveda v dvomih, ali naj podaljša bivanje v Davosu do naslednjega konca tedna, ko bo na sporedu še drsalni program, ali naj se odpravi domov in si razbistri glavo po poldrugem mesecu tujine. »Vleče me namreč tudi na celinski pokal, po tistem bi se še vedno lahko vrnila v Davosu. Bomo videli,« še razmišlja, hkrati pa poudarja, kako zelo vesela je, ker so ji dodelili mesto v reprezentanci in ji ponudili priložnost, da pospešeno nabira izkušnje. Njen novoletni cilj bo denimo, da takoj po prehodu v 2015 uspešno opravi Tour de Ski.

Sama ima pač povsem druga izhodišča kot Čebaškova, stalna zbirateljica točk v tej sezoni, ki včeraj ni bila prepričana, ali naj ob hudovanju nad slabim materialom v rokah obenem tudi obžaluje, da ni raje varčevala moči za današnji šprint v drsalnem koraku, na katerem se bosta predstavili tudi obe slovenski šprinterski dami, Katja Višnar in Vesna Fabjan. »Res sem razočarana nad smučmi, pripravili so mi tri pare, izbrala sem najboljše, a ko so me tekmice ujele, nisem mogla držati stika. To, da sem se nekoliko slabše počutila, ni vplivalo na nastop, saj vem, da sem na tako visoki ravni, da to ne igra vloge. Ne vem, kaj je bilo narobe, smo pa doslej vedno imele vrhunske smuči,« je razmišljala Blejka, ki vedno znova priznava, kako so ji porasle ambicije, odkar je ugotovila, da lahko do točk pride v vseh disciplinah in v obeh slogih. Današnji šprint bi ji moral biti v resnici pisan na kožo, saj je bil drsalni korak vedno njen ljubši, enega najboljših treningov doslej pa je ta teden opravila tudi Višnarjeva, ki je oba dosedanja šprinta končala v finalu: kot 2. in 5.

Po nekaj dneh priprav na prizorišču je z razmerami zelo zadovoljna, rezultatov iz prejšnjih tednov pa ne jemlje za samoumevne. »Grem od tekme do tekme. Tokrat bo drugačen šprint, to zimo še nismo tekle na večji nadmorski višini. Veliko je tudi tekačic, ki od odprtja sezone še niso dosegle odmevnejšega rezultata. Čutim, da nas čaka zahtevna tekma in da se bo treba zelo zbrati. Morala bom dobro štartati in ostati v ospredju, če bom želela napredovati. V Davosu ponavadi odlično tečem v kvalifikacijah, potem pa težko pridem že v polfinale. Cilj seveda je finale, a bom v tako zgoščeni konkurenci, kot je v šprintu v prostem slogu, zadovoljna tudi z mestom v deseterici,« je dejala Višnarjeva, ki se je veliko bolj v miru pripravljala kot Fabjanova, za katero je obdobje negotovosti zaradi stalnih znakov utrujenosti. »Če bi bilo vse v redu, bi morala že v Lillehammerju tako taktično kot tehnično priti brez težav čez četrtfinale. Počutje v tem trenutku narekuje dogajanje pri meni, zaradi tega bom morala na ogrevanju pred tekmo narediti načrt, kako naj se je lotim, saj bom tedaj videla, v kakšnem stanju sem,« se Fabjanova nadeja, da so dnevi manjše aktivnosti naredili svoje in bo na tekmi pokazala veliko več kot ob uvodu v zimo.