Ko Maček razvozi kruh in moko, strelja glinaste golobe

Boštjan Maček se več kot dve desetletji zbuja ob treh zjutraj. Do poldneva po Prekmurju razvaža kruh in moko. Po končanih službenih obveznostih vzame v roke štirikilogramsko ljubico, kot pravi svoji puški, in na strelišču v Rakičanu strelja glinaste golobe. Nazadnje si je v trapu pristreljal bron in olimpijsko vozovnico za Rio 2016. To mu je uspelo na evropskem prvenstvu na Pragerskem.

Spokojnosti juter skoraj več ne opazi, saj so zanj rutina vse od leta 1993, ko je začel službovati v Mlinopeku. Ko se za volan usede ob vikendih, ponavadi srečuje mladino, ki se vrača z nočnih zabav. »Do osmih razvažam kruh, do poldneva pa moko in žitne izdelke,« je naštel delovne naloge. Vonja po kruhu se še ni naveličal. »Začutim ga, ko se v službo vrnem po kakšnem tednu odsotnosti. Sicer pa je kruh, ki ga dostavljamo, ohlajen. Večinoma vozimo zamrznjene stvari, saj trgovine vse več pečejo same,« je o svojem delu govoril Maček, ki po službi poseže po puški šibrenici in odhiti na trening. Formo dve uri pili na strelišču v Rakičanu ali pa se zapelje na Pragersko. »Ko je pri nas ozračje še hladno, se ob koncih tedna vozim v Italijo. Tam je topleje in zato je mogoče bolje trenirati,« je povedal.

Strelec iz Bodoncev na Goričkem trenira z osem let mlajšo sestro Jasmino in svojim 14-letnim sinom Renejem (mlajši, desetletni Lan, se ukvarja s plavanjem). »Precej pozno sem se začel ukvarjati s tem športom, morda tudi zato, ker je bil pogled na orožje pred tridesetimi leti drugačen, kot je zdaj,« je razkril tekmovalec Strelskega društva trap Štefan Kovač Murska Sobota, ki izhaja iz lovske družine. Program treninga si sestavlja sam, prav tako ga napiše sestri in sinu. »Z Jasmino veliko razpravljava, upošteva moje nasvete, sin pa bolj kot mene posluša druge,« je komentiral, kako se družinska vez kaže na strelišču.

Čustva do vsake puške

Razmere za trening so dobre, pravi, da nima razlogov za pritoževanje. V klubu ima na voljo neomejeno količino treningov, za vadbo na Pragerskem pa od Strelske zveze Slovenije prejme žetone. Koliko pušk ima? »Pet jih je. Z eno tekmujem jaz, z drugima dvema sestra in sin, dve pa 'počivata'. Z vsako sem nekaj dosegel, za vsako je rezultat in spomin. Do vsake nekaj čutim, nobene še nisem prodal in je tudi ne nameravam,« je odnos do svojega orožja opisal Maček, ki ima sklenjeno pogodbo z znamko Beretta. »Ko se pojavi kakšen nov model, ga testiram. Tehnologija vse bolj napreduje, moraš biti v koraku z razvojem in tekmeci. Letos sem se odločil za menjavo orožja, streljam z novejšim modelom. Pomembno je zaupati sebi in orožju,« je povedal o formuli uspeha. Pušk ne poimenuje, pravi, da so njegove hladne ljubice. Ničesar ne prosijo, le čistiti jih je treba: »Vajen sem, da poskrbim za vse orožje, tudi sestrino in sinovo.«

Ritualov pred tekmami nima, ne umika se od ljudi in tekmovalnega trušča. Zadostuje mu, če deset minut pred serijo v mislih ponovi, katerih napak si ne sme privoščiti, si pogleda strelišče in kote. »Psihološka priprava je zelo pomembna, saj tekma traja dva ali tri dni, odvisno od števila prijavljenih. V vsaki seriji je treba dati maksimum,« je poudaril.

Tudi golobi so eko

Poleg puške in nabojev so obvezna oprema glušniki. Nekateri tekmovalci uporabljajo samo čepke za ušesa, Boštjan si sluh zaščiti z obojim. »Zaščitna očala pri nas še niso obvezna, ampak sčasoma bodo, v ZDA, denimo, brez njih ne smeš streljati. Na sebi imamo strelski jopič z velikimi žepi za naboje. Oblačila so športna, ne smejo biti v zeleni in vojaških barvah, rokavi pokrivajo ramena, kratke hlače so do kolen. Obute imamo športne copate. Nekateri imamo še rokavice; če se roke preveč potijo, z drsenjem namreč izgubljaš oprijem,« je sogovornik predstavil opremo.

Ko na tekme potuje z letalom, je v prtljagi precej omejen. »Letalske družbe nam dovolijo vzeti pet kilogramov nabojev. To pomeni le 125 nabojev. Tekma je na 125 golobov, za preizkušnjo v svetovnem pokalu s treningom potrebujemo 300 oziroma 350 nabojev. Tako smo jih primorani kupiti na prizorišču. Za eno škatlo s 25 naboji odštejemo 12 evrov, na tekmi uporabimo vsaj 10 škatlic, skratka, dobro nas oderejo,« je opisal dodatne stroške.

Glinasti golobi niso več glineni. Narejeni so iz kremenčevega peska. »Barve – predpisana je oranžna – so do okolja prijazne, skratka vse je ekološko. Teža je 105 gramov. Nekateri golobi so mehkejši, drugi trši, odvisno, kakšni metalci so v njih nameščeni. Nekateri imajo mehkejši štart, nekateri sunkovitega. Pred tekmami se zato pozanimamo o proizvajalcu, da vemo, kaj lahko pričakujemo,« je razmišljal 43-letni sogovornik.

Dopust porabi za tekme

Zase pravi, da je umirjen človek, sicer pa precej tekmovalen, ne popusti zlahka. »Ko si postavim cilj, ga poskušam uresničiti. Če mi na treningu ne gre, delam toliko časa, dokler mi ne uspe,« je na vprašanje, kako bi se opisal, odgovoril Maček, ki je v klubu, katerega član je, tudi gospodar na strelišču. Za treninge in tekme ima odmerjena dva meseca plačanega dopusta. Zadnji dve leti mu odsotnost v službi pokrije zveza. Delodajalcu je zelo hvaležen za razumevanje.

Prvič je na olimpijskih igrah nastopil pred tremi leti v Londonu, kjer je zasedel 7. mesto. V Braziliji še ni bil, tekme v Riu se zelo veseli. Kvota je njegova, nihče mu ne more vzeti drugega olimpijskega nastopa. »V Londonu nas je tekmovalo 35, v Riu nas bo 28, med njimi 17 Evropejcev,« je z mislimi že na prizorišču. Pred tem ga čaka še niz tekmovanj. Najpomembnejše bo septembra v Italiji, ko se bo s tekmeci meril na svetovnem prvenstvu.