Ko Terčljevi ne gre v čolnu, je arhitektka

Dan pred začetkom slaloma za svetovni pokal na divjih vodah je bilo v Tacnu že živahno. Ne le na bregu Save, kjer so organizatorji pripravljali vse potrebno za tuje ekipe in navijače. Gneča je bila tudi na brzicah. Kajakašica Eva Terčelj je tam skupaj z drugimi slovenskimi tekmovalci pilila še zadnje zavoje pred pomembnimi nastopi na domačem terenu.

Tacenske brzice pozna kot svoj žep, tam je tako rekoč doma. Vseeno je v 45 minutah, kolikor je imela časa za zadnji trening, še enkrat pazljivo pregledala vse pasti in ponovila obrate, ki bi ji lahko delali težave. »Trening tik pred tekmo je ponavadi krajši. Poskušaš se osredotočiti na podrobnosti, še zadnjič preizkusiš nekatere kombinacije, predvsem pa poskušaš najti prave občutke na progi in si jih zapomniti za tekmo,« je povedala mlada kajakašica, potem ko si je že oprtala čoln na ramo in nato sedla na tribune, ki so, ogrete s toplim dopoldanskim soncem, čakale na navijače.

»Zaradi domačega občinstva ne čutim pritiska. Tukaj je vedno odlično razpoloženje, navijači te spodbujajo in te dvignejo. Čeprav imamo prednost domače proge, je še vedno treba veslati dobro in brez napak. Šele tedaj se ta prednost morda pozna pri kakšni stotinki. Zato se ni pametno preveč zanašati na domači teren,« je 21-letna Ljubljančanka preudarno razmišljala pred nastopi na Savi, kjer je naredila že toliko zavesljajev. Tudi če primerja druga prizorišča tekem za svetovni pokal, ji je Tacen, kjer se je leta 2010 veselila ekipnega brona na SP, ena najljubših prog. »Mogoče samo zato, ker je domač in ga zato toliko bolje poznam. Toda vsakič se iz tujine z veseljem vrnem sem,« je še povedala in si zaželela, da bi objekt v prihodnosti vendarle nekoliko posodobili.

Če je bil trening tik pred tekmo le kratka osvežitev, so toliko bolj naporne zimske priprave. »Po glavnem premoru po sezoni je vedno težko znova začeti, kot da malo zarjaviš. Zato ponavadi premor ni ravno dolg. Najtežji treningi so pozimi, ko so na sporedu vaje za moč, vzdržljivost ... Bolj uživamo spomladi, ko je veliko divje vode. Takrat je užitek največji,« je Terčeljeva povedala o pripravah, na katere se pozimi ponavadi odpravijo v tople kraje. V prejšnjih letih so večinoma vadili v Avstraliji, letos so bili v Dubaju, kjer so šejki zgradili čisto novo progo. »To si nekako moramo privoščiti. Vendarle je treba opraviti določeno količino treninga na divji vodi, pozimi pa je tu pri nas premrzlo, ponavadi je tudi premalo vode za veslanje,« je pojasnila.

Ne želi se kremžiti

Kakšne razmere pa so za kajakaše idealne? »Hm, to je zelo odvisno od dneva. Meni je všeč, da ni prevroče, da ni preveč bleščečega sonca, ki te tako zaslepi, da se moraš ves čas kremžiti. Voda mora biti divja. Uživam na brzicah, saj se ves čas veliko dogaja, treba je razmišljati in veliko delati. Je pa vse skupaj tudi močno odvisno od samega prizorišča in proge, ki jo postavijo.«

Vajena umetno narejenih prog za tekmovalce se od časa do časa rada preizkusi tudi na kakšni lepi naravni. Ena takšnih je v Bourg St. Mauriceu v Savojskih Alpah, kjer je bilo letošnje evropsko prvenstvo v slalomu za mladince in mlajše člane. Terčeljeva ima na to čudovito divjo reko lepe spomine še iz otroštva, ko je tam veslala njena cela družina. Krivec, da je sedla v kajak, je bil njen starejši brat. Ko je treniral, ga je z veseljem opazovala z brega in naposled se je odločila, da bo še sama sedla v čoln. »Veliko športov sem poskusila, a ta mi je bil najljubši. Ker si ves čas zunaj, v naravi, ki jo imam zelo rada,« je povedala varovanka trenerja Mihe Terdiča.

Ta sicer skrbi tudi za telesno pripravljenost tekmovalcev, a njegova glavna naloga je, da na nabrežju zbira informacije in deli napotke. »Če želimo videti in odpravljati napake oziroma če delamo simulacijo tekme, se tudi snemamo in štopamo, večinoma pa je dovolj že, da te trener spremlja na progi in ti z brega poda neko drugo mnenje,« pravi Eva.

Pomembnejši čoln ali veslo?

Toda na koncu se mora na vodi s čolnom in veslom v roki znajti sama. Koliko časa jo recimo spremlja en čoln? »Dobro vprašanje, saj sem jih res že kar nekaj zamenjala. Toda ta, ki ga uporabljam zdaj, je star že eno leto. Nekateri jih zamenjajo več na leto, ponavadi se to naredi za vrhunec sezone. Čoln se mi zdi pomemben dejavnik, čeprav drugi pravijo, da je odločilno veslo. Toda sama se na veslo hitro navadim, čoln pa mora ustrezati tvoji teži in načinu veslanja,« je presodila ena najboljših slovenskih kajakašic in dodala, da se je letos spremenilo pravilo o teži čolna. Nekdaj je bila minimalna predpisana teža devet kilogramov, zdaj je osem. »Na začetku so imeli proizvajalci s tem kar težave, saj so bili čolni zato bolj krhki. Toda zdaj mislim, da so že razvili dovolj dober material,« je pojasnila in prikimala: »Da, seveda se čoln tudi razbije. Da se sicer popraviti, a takrat ga ponavadi zamenjaš.«

Terčeljeva je lani vrhunec sezone doživela na OI v Londonu, kjer je končala na 13. mestu. Letošnje sezone ni začela tako dobro, kot bi si sama želela, in na prvih dveh tekmah je ostala brez finala. A je slabši začetni vtis nato popravila s presenetljivo zmago na tekmi v Seu d'Urgellu, svojo krstno v svetovnem pokalu. »Res je, začetek sezone ni bil najbolj obetaven. Lovila sem se, nisem našla pravega veslanja. Konkurenca je močna in težko je bilo priti naprej v finale. Ravno zato sem bila v Seu d'Urgellu zelo vesela že uvrstitve v finale, nato pa mi je celo uspelo zmagati. Dobila sem potrditev, da dobro delam in grem v pravo smer, zdaj imam še več elana za naprej. Zato lahko za zdaj rečem, da je sezona uspešna, toda vedno je lahko še bolje. Navsezadnje pa je tudi ni še konec,« je optimistična simpatična slovenska športnica, ki kajakaštvo uspešno usklajuje z napornim študijem arhitekture. »Kajak in arhitektura sta pač dve stvari, ki me v življenju zelo veselita, zato moram včasih potrpeti in stisniti zobe. Ni mi težko. Poleg tega pa: če mi ne gre v kajaku, se lahko tolažim z arhitekturo in obratno.«