Kolajna na 100 m? Zakaj ne? Samo nebo je meja

Novi predsednik strokovnega sveta pri AZS Vladimir Kevo o slovenski atletski prihodnosti in tudi preteklosti.

Objavljeno
21. februar 2016 20.35
Saša Verčič
Saša Verčič

Pred letom in pol je tedanji predsednik strokovnega sveta pri slovenski atletski zvezi Martin Stenier Vladimirju Kevu prvič omenil, naj razmisli, ali bi ga zamenjal na čelu stroke, a tega ni bil pripravljen storiti. Zgodba se je ponovila lani, letos, ko je vodenje AZS prevzel Roman Dobnikar, pa je tvorec največjih slovenskih atletskih uspehov – z olimpijskim in svetovnim prvakom Primožem Kozmusom – le sprejel izziv.

Član strokovnega sveta ste bili 14 let. Kje je po vašem mnenju najbolj škripalo?

V zadnjem obdobju so na strokovni svet leteli očitki o netransparentnosti delovanja, a mislim, da s tem v svetu nismo imeli težav, šepalo pa je vsekakor pri komunikaciji z atleti in klubi. To bi se moralo popraviti in se tudi bo.

Katere spremembe boste uvedli najprej?

Včasih smo imeli nacionalne trenerje, med katere sem sodil tudi sam. Imeli smo veliko kompetenc, vedeli smo, kaj se dogaja na terenu. Imeli smo svoj fond denarja, s katerim smo samostojno razpolagali in ga lahko vlagali v posamezne atlete. Potem je prišla pobuda, da se to ukine. Ne morem reči, da so šli odtlej rezultati navzdol, saj so bili še vedno vrhunski, a zdi se mi, da se je povezava zveze, stroke z bazo poslabšala. V novem strokovnem svetu tako uvajamo funkcijo koordinatorjev po posameznih sklopih disciplin, za šprinte in ovire bo to Albert Šoba, za mete Lovro Umek, za srednje in dolge proge Svjetlan Vujasin, za skoke pa Boštjan Fridrih. Ob njih bomo imeli še zunanja sodelavca – za maraton in kros bo Roman Kejžar ter za mnogoboje Henrik Omerzu.

Večkrat doslej je bilo slišati kritike glede stroke, da vsak obdeluje svoj vrtiček, da ni sodelovanja. Boste to le presekali?

Pri nas vsi izpostavljajo, kako je treba nekaj narediti, ko pride do konkretnega predloga, se vsi branijo tega in tu je težava. Iz lastne izkušnje s Primožem pa lahko povem: pridružil se nama je Vodovnik, pa je naredil rezultat, v načinu razmišljanja se je pridružil Andrej Hajnšek in Martina Ratej je še vedno na vrhu, prišla je Barbara Špiler. To so bili rezultati dela skupine ljudi, drugim pa kaj takšnega ni uspelo. Zdaj si želim, da bi se okoli teh koordinatorjev zbirali ljudje. Utopično bi bilo pričakovati, da bi vsi delali po enem načrtu, pomembno je, da se širijo dobre ideje. Zdaj smo na zvezi izvedli reformo na prvi stopnji strokovnega sveta, na naslednji jo bomo v mesecu dni. Imeli bomo ekspertni tim, zdravstveni del, preventivni, fizioterapijo, meritve, izobraževalni sistem, na katerem moramo več narediti, lahko tudi pripeljemo tuje znanje. Trenerji moramo malce širše videti zadevo.

Po OI 2012 je slovenska atletika brez kolajne na velikih tekmovanjih. Gre za kombinacijo zatona enega rodu in morda tudi preživete načine dela stroke?

Ne bi rekel. Spustil bi se na realno osnovo, ki je, da nas je dva milijona in nerealno je bilo, da smo imeli na zadnjih treh OI po 15 ali 17 udeležencev in po eno kolajno. Vedeti je treba, da je atletika globalen šport. Uspeh za slovensko atletiko je že finale, kolajne pa so rezervirane za izjemne trenutke. Moramo se zavedati majhnosti, slabih razmer, slabe finančne podpore.

Prihaja nadarjen rod – Maruša Mišmaš, Luka Janežič, Žan Rudolf, Robert Renner – oziroma je že tu. Kaj pričakujete od njega?

Da, po letošnjih OI se bodo poslovili še nekateri atleti, me pa veseli, da se je lani pojavila neka nova energija, mladi ljudje, ki bodo vlekli atletiko naprej v štiri- oziroma osemletnem obdobju. Mislim, da na letošnjih OI ne moremo pričakovati nekaj izjemnega, finale bo velik kot hiša in zanj imamo potencial, medtem ko ga za kolajno nimamo. Za EP pa je vprašanje, koliko se bodo posamezni tekmovalci osredotočili nanj. Sicer pa mislim, da lahko rezultati pridejo šele po 25. letu. Ljudje morajo dozoreti, mi kot zveza pa moramo prepoznati talent in ga spremljati ter podpirati do tedaj, ko bo prinašal rezultate. Če gledamo zlati rod, je Kozmus prvo kolajno osvojil pri slabih 28 letih na SP 2007 v Osaki, tedaj je bil Vodovnik star skoraj 30, Osovnikar 27, Langerholčeva 31, Šestakova 28 let. Preprosto moramo počakati.

Torej bodo naslednje OI veliko večji cilj?

Za Tokio bodo idealno stari, leto 2020 bi moral biti njihov vrhunec, nato pa jih bomo skušali držati na visoki ravni do 2024. Kozmusa denimo vsi povzdigujemo, a pri 21 letih je na OI pogorel na celi črti. Na SP v Parizu 2003 je bil peti, potem pa smo kolajno čakali štiri leta. Resda so bile vmes tudi težave s poškodbo, a tedaj je prišlo do »klika« v glavi, da gremo do konca. Vprašanje je, koliko so naši športniki pripravljeni iti do konca, pri čemer včasih 100 odstotkov ni dovolj, ampak šele 200. Filozofija samega pristopa pri tem je nora. To naše atlete zdaj še čaka, eni tega niso sposobni storiti, za nekatere pa upam, da bodo lahko, a za to bodo morali spremeniti sebe in trenerje, svoj odnos do življenja, do treninga, filozofijo športa. To je noro. Primož je bil najboljši športnik, in to zaradi glave, njegova glava je ... On je imel vedno samo plan A, plana B ni bilo. Plan A pa je bil uspeti.

Kje se je zataknilo vaši nekdanji varovanki Barbari Špiler, nekdanji mladinski evropski prvakinji in svetovni mladinski podprvakinji v metu kladiva, ki se med članicami nikakor ne znajde?

Statistika pove, da so le trije odstotki mladincev uspešni med člani. Razvoj ne gre vedno navzgor, enkrat se mora ustaviti. Za Barbaro še ne pomeni, da ne bo mogla spet odskočiti, lahko da bo. Še enkrat: moramo biti potrpežljivi in čakati. Barbara je stara 24 let in vsekakor je možno še, da se pobere. Naredila je ta korak, da je zamenjala trenerja (Kozmusa, op. p.), morda je to pozitivno.

Ste za večjo podporo tistim disciplinam, ki so bolj evropske in v katerih je potem lažje uspeti tudi na največjih tekmovanjih?

S tem se ne bi strinjal. Smo imeli kolajno pred Kozmusom v metu kladiva? Nismo. Smo jo imeli na 100 m ovire pred Bukovčevo? Nismo. Smo jo imeli na 800 pred Čeplakovo? Nismo.

Jo lahko torej osvojimo na 100 m?

Da.

Pri moških?

Da.

Na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah?

Da. Vse je v glavi. Samo nebo je meja. Prepričan sem, da lahko, samo najti moramo pravega talenta in s pravim trenerjem – zakaj ne? Ljudje, imeli smo finalista SP na 100 metrov! Treba je verjeti, zakaj ne bi bili sposobni? Smo, samo pravi »material« mora priti k pravem trenerju.

Bi Martina Ratej za korak naprej potrebovala še enega strokovnjaka, morda tujega, potem ko se ji je na neki točki ustavilo?

Martina je naša vrhunska atletinja, ima met prek 67 metov, do njega je prišla s slovenskim znanjem, je pa res, da se na ključnih tekmovanjih ne odzove najbolje. Z Andrejem Hajnškom sva veliko v stiku, iščejo možnosti, različna znanja, alternativne stvari, psihološko pomoč. A na koncu še vedno ostane v areni sam atlet, ki mora pokazati, kaj zna, če mu »klikne«, mu, če ne, potem …

Vaš predhodnik je bil zelo črnogled glede prihodnosti vseh treh bazičnih športnih panog v Sloveniji. Delite z njim ta pogled?

To so globalni športi, z njimi se ukvarjajo vsi. Včasih je bilo znanje privilegij določenih držav, danes pa se širi po vsem svetu. Kakovostnih športnikov je povsod veliko, znanja pa je nekoč primanjkovalo. Včasih smo rekli, da znajo Kenijci samo teči, lani so imeli svetovnega prvaka v metu kopja, Jamajčani so znali samo šprintati, danes imajo metalca krogle z rezultatom 21,5 metra … Ob vseh komercialnih športih časi za bazične nikakor niso rožnati.

V atletiki bo po lani končani karieri ostal tudi Primož Kozmus, ki ste ga popeljali do naslova olimpijskega in svetovnega prvaka, vajin odnos pa ni ravno zgleden. Bosta normalno sodelovala?

Res nisva v dobrih odnosih. A Primož Kozmus je absolutno dobrodošel med trenerji in na AZS, mislim pa, da pri vrhunskih športnikih obstaja »življenje po«. In to se zdaj pri njem začenja, naj se zdaj dokaže še tu. V športnem življenju se je že, bil je najboljši na svetu, zdaj naj se še v drugem. Najino sodelovanje bo profesionalno, nimam nikakršnih zadržkov glede tega.

Ne kaže pa, da bi zakopala bojno sekiro?

Petnajst let sem bil trener, oče, prijatelj in ne vem, kaj še vse. Pomemben je njegov odnos, odnos do vseh …

Atletika je sicer individualna panoga, edina lanska reprezentančna akcija pa je pokazala, da ni med Slovenci prav nikakršnega ekipnega duha. Na ekipnem EP so skorajda vsi najboljši odpovedali nastop …

To je bila zelo črna epizoda naših atletov. Da niso potovali z letalom, jih ne opravičuje. Vidimo, da naši skakalci, ki so najboljši na svetu, potujejo s kombiji 1000 kilometrov in pri tem ni nobenih težav. Naši atleti so pa mislili, da morajo potovati z letalom in so nato bojkotirali nastop. Ali je šlo za bojkot, poškodbe ali kaj drugega, ne bi razglabljal. Vsi bi se morali zavedati, da je nastop za reprezentanco nekaj več. Zdaj smo imenovali skrbnika reprezentanc, Alberta Šobo, ravno zato, da začnemo spet uvajati kult reprezentance. Nastop za reprezentanco preprosto mora biti krona sezone, da ne govorim o obveznostih, ki jih imajo atleti, ki so zaposleni v državni upravi. Za nenastop ni opravičila.

Vidite v Sloveniji zgodbo, ki bi vas zanimala in bi si jo želeli izpeljati podobno, kot ste Kozmusovo?

Zdaj sicer uživam, ker nisem vpet v vrhunski šport doma, ampak delam z nekaj tujci. Preden bi se odločil za še eno takšno zgodbo, bi mi morala žena dati dovoljenje in če bi bila pametna, mi ga ne bi. Ničesar namreč ne delam polovičarsko, ko smo bili s Kozmusom, smo bili predani 300-odstotno, a se tedaj tega nisem niti zavedal, se je pa žena z dvema otrokoma. V bistvu bi mi bil še en vrhunski rezultat res izziv v življenju, če bi se še enkrat odločil za to zgodbo, pa bi si želel ob sebi samo Severina Lipovška, nikogar drugega ne bi potreboval.