Tiskane izdaje
Skoraj zagotovo si napačno predstavljate počitek, ki si ga profesionalni kolesar prisluži po koncu tritedenske dirke, na kateri premaguje po okoli 200 km na dan. Nič poležavanja v postelji. Počitek med sezono v kolesarskem žargonu pomeni »le« kakšni dve urici na kolesu na dan. Mezgec bi tako tisto jutro že gonil pedala na 900 m visok vzpon na Črnivec, če nam ne bi načrtov pokvaril dež. Saj bi šel bolj počasi, tako kot se za regeneracijo spodobi, je dejal. Ko se je namesto tega podal proti Tunjicam, smo ga z avtomobilom komaj dohajali.
»Proces treninga v teh dneh je zaradi Gira seveda prilagojen. Čaka me pet dni aktivne regeneracije, potem pa bom spet začel normalno trenirati,« je uvodoma povedal član profesionalne ekipe Giant Shimano. »Iz 'powermetra' trenerjem v ekipi pošljem datoteko z mojega treninga, ki ga analizirajo in nato glede na ugotovitve naprej načrtujejo program. Doma še vedno sodelujem tudi z Bojanom Ropretom, ki je moj trener že od nekdaj,« je nadaljeval še ne 26-letni kolesar, ki se mu tako treningi med sezono ves čas spreminjajo, v ekipi mu jih prilagajajo glede na počutje, formo in dirke, ki ga čakajo.
Še največ je enakih treningov pred sezono, od decembra do februarja, ko kolesarji ustvarjajo bazo. »Tedaj na teden naredimo od 550 do 750 km. Ko je trening na vrhuncu, to pomeni 30 ur na kolesu, ko so treningi lažji, pa recimo 18 ur,« je povedal Mezgec, ki v pripravljalnem obdobju tudi največ vadi z ekipo, večinoma so bili doslej na pripravah v Španiji. Med sezono lahko sam trenira doma. Najraje ga pot zanese proti rodnemu Kranju, čez Zlato polje in Pšajnovico, v Preddvor, pa tudi na Krvavec ali Črnivec. Tudi družbe je vedno vesel, če le ne dela kakšnih posebnih intervalnih treningov. »Če imam dolg trening, je bolje, da grem v skupini. Če si na kolesu šest ur, obstaja nevarnost, da narediš preveč. Večina kolesarjev ima preveč intenzivne treninge, premalo poudarka da na regeneracijo. Mnogi mislijo, da je več bolje, a v modernem kolesarstvu večinoma ni več tako,« je opozoril.
Samo vrtenje pedalov?
Pa je kolesarski trening samo vrtenje pedalov ali tudi še kaj drugega? »Ne ne, tudi med sezono zahajam v fitnes. Sicer res šele prvo sezono, se pa za to kolesarji vse pogosteje odločajo. Pred sezono gre za vzdrževanje kondicije, nato pa postopoma dviguješ kilograme in manjšaš ponovitve, delaš na moči. Par vaj naredim z utežmi, ostalo pa z lastno težo. Pomembne so tudi stabilizacijske vaje. No, ves ostali del pa predstavlja kolo,« se je zarežal, kot da komaj čaka, da se spet nekam odpelje s kolesom.
Ko laik takole na največjih dirkah opazuje kolesarje pri premagovanju vrtoglavih vzponov, pomisli le na veliko trpljenja. Pa kolesarjenje na profesionalni ravni še zagotavlja kaj užitka? »Zame je vedno bolj užitek kot trpljenje. Razen kadar je dež ali mraz. Včasih je težko, zlasti na tritedenskih dirkah. Ko zjutraj vstaneš, se počutiš, kot da te je zbil kamion, a moraš na 200 km dolgo etapo. Tedaj morda vse skupaj res ni ravno užitek, a v ekipi se spodbujamo. Ko imaš slab dan, te kolegi razvedrijo s kakšno šalo, in takoj je malo bolje,« je razmišljal in se navezal tudi na zelo zahtevno etapo z letošnjega Gira, na Stelvio. »No, v tistem dežju, mrazu in ledu najbrž res ni nihče užival. Tedaj sem si pa res želel biti doma na kavču,« je priznal v šali, a se hkrati spomnil na vse lepe slike, ki ga spremljajo med njegovimi kolesarskimi popotovanji. V najlepšem spominu mu je doslej ostala dirka po Koloradu.
Z naravo je bil v še pristnejšem stiku v letih, ko je bil še gorski kolesar. Odkar se je odločil, da se poda med profesionalce na asfalt, se je zanj marsikaj spremenilo. »Zdaj seveda treniram precej drugače kot prej. Količinsko je treningov več, intenzivnost pa je primerljiva. Veliko se je spremenilo tudi, odkar sem iz domače ekipe odšel v tujino. Včasih sem imel manj dirk, zato sem moral bolj intenzivno trenirati tudi doma. Zdaj na treningih ni več tolikšne tekmovalne intenzivnosti, skoraj nikoli ne grem čez laktatni prag. Imam toliko več dirk, da mi tega ni treba,« je našteval Mezgec, ki je pred začetkom sezone 2010 gorsko kolo pospravil v kot, četudi je v olimpijskem krosu veliko obetal.
Ne »klančar«, šprinter
A kako to, da danes zmagovalec etape na Giru v konkurenci gorskih kolesarjev ni mogel bolje iztržiti svoje nadarjenosti? »Preprosto. Nisem imel pravih razmer za razvoj. Klubi ti ne morejo privoščiti, da greš vsak teden na dve tekmi. Le s treningi ne boš nikdar dovolj napredoval, potrebuješ tekme. Nikoli nisem mogel ujeti pravega tekmovalnega ritma in zato nisem več videl smisla, vrtel sem se v začaranem krogu,« je pojasnil.
Vendarle pa bi bila logična posledica njegovih »gorskih korenin«, da se specializira za vzpone, a postal je šprinter. »Ja, res sem pričakoval, da bom hribolazec. Na začetku sem treniral samo vzpone, ves čas sem mislil, da bom 'klančar'. A sem nato že leta 2011 videl, da sem hiter tudi v šprintih, v tujini pa so me takoj po testih že usmerili v šprinterski trening,« je pogovor znova nanesel na vadbo. Ta se seveda močno razlikuje od treninga hribolazca. »Denimo: na skupnih pripravah imamo specifične treninge za šprinterje in 'klančarje'. Mi delamo šprinte po ravnini, od petsekundnih do 20-sekundnih, tudi šprinterske vlake. Tega hribolazci ne počno.«
Vse to je bilo zanj novost, ko se je pridružil profesionalni kolesarski ekipi, še najpomembneje pa je bilo, da se je hitro naučil vožnje v skupini in taktike. »Da veš, kdaj se voziti spredaj, kdaj lahko počivaš zadaj. Na velikih dirkah je še toliko bolj pomembno, da prihraniš vsak pomemben delček energije.« Ampak tega, kar mu je uspelo v Trstu, ko se je v ciljnem šprintu iz nemogočega položaja prebil do zmage, pa se najbrž ne da natrenirati, ali pač? »Tu gre za instinkt, pa tudi izkušnje. Zdaj sem peto leto na cesti, veliko časa sem potreboval, da sem se naučil prerivati. Ko sem začel, sem bil na šprintu na 40. mestu, pa sem mislil, da sem v dobrem položaju. Zdaj vidim, da če na zadnjem kilometru nisi med prvimi desetimi, nimaš veliko možnosti,« je še pomodroval ta hip najbolj vroč slovenski kolesar, ki mu je Giro kajpak močno povečal apetite, pa tudi njegovi ekipi. »Ni vedno lahko, ko imamo vsi tako visoka pričakovanja. A moraš si določiti cilje in iti za njimi. Vsaka dirka ne more biti cilj, saj ne moreš biti na vsaki v vrhu.« Tako si je na dolgi rok zadal, da bo zbral etapne zmage na vseh treh velikih dirkah. »Giro je odkljukan, ostaneta še Tour in Vuelta.«
