Konj? Ne, hvala

Četudi ga včasih vrže na ipon, Sašo Bertoncelj dodobra obvlada konja v dvorani, za živali to velja že precej manj, celo ravno nasprotno. Enega takšnega, ki ne rezgeta, si je postavil tudi v domačo dvorano, ki jo vodi skupaj z mamo in dekletom. Pri 31 letih ima naš najboljši telovadec, ki ga v nedeljo čakajo kvalifikacije na SP, pač že močno razvito poslovno žilico, pod vodstvom svoje Nine pa se je že pomešal tudi v povsem žensko družbo ter preizkusil vadbo ob drogu in pilates.

Za SP se niste mogli pripravljati v novi dvorani, a ta bo deset let po dani obljubi končno le zgrajena. Človek kar težko verjame, mar ne?

Res ne moreš verjeti, v mesecu, dveh bomo notri. Lepo, super, bolje prepozno kot nikoli.

Kaj boste najprej naredili v njej? Stojo na glavi, premet?

Ne, bom kar konja namazal. Povsem nov je, tako da ga bo treba najprej malce uničiti.

Vi imate sicer redek privilegij, da lahko trenirate tudi takorekoč doma, v svojih prostorih – Matrici –, v katerih ste si postavili konja, si uredili fitnes in dvorane za druge vadbe.

Da, imam ta privilegij, moji prostori so oddaljeni le pet minut od hiše. Seveda ne treniram vseskozi tam, sem ter tja pa mi pride zelo prav, je odlično za »štukanje«, ko nimam časa, da bi se odpeljal v Ljubljano, ko mi morda ta konj celo malce bolj odgovarja, ko se več posvečam telesni pripravi. Tedaj je fitnes kot naročen, težko bi pač našel boljšo rešitev. Opremljal sem ga namreč sam, seveda tako, kot je meni všeč. Je pa po drugi strani res, da sem tam šef, zato vseskozi gledam, kaj bi bilo lahko še bolje, nenehno te kdo potrebuje. Sicer se 99-odstotno posvečam treningu, a en odstotek še vedno ostaja, ko preverjam vse naokoli, težko je v glavi vse odmisliti, zato se je po tej plati bolje umakniti v Ljubljano.

Zelo kmalu ste si omislili obstransko dejavnost, že pred petimi leti, pri čemer jih zdaj štejete 31.

Želja je, da po koncu kariere ostanem tu, celotno zadevo bi rad spravil na takšno raven, da bom lahko tu zaposlen, da bom znanje prenašal na druge, delal to, kar rad delam. Morda je res zgodaj in bi bilo bolje, da bi si to omislil po koncu kariere, da si ne bi zdaj belil glave z vsem temi stvarmi. Posel je pač posel, včasih ni lahek, ni lep, ampak po koncu kariere bi bilo morda pa že prepozno. Med kariero pač lažje unovčiš svoje ime.

In kako vam gre?

Ne morem reči, da nisem zadovoljen. Sicer je težko postaviti takšno zadevo na novo, posebej ker delamo s svojimi sredstvi, nimamo prav veliko zunanje pomoči. Včasih bi pričakoval več pomoči od okolja, a z redkimi izjemami tega ni. V Škofji Loki je zakoreninjeno vzdušje za določene športe, kot so rokomet, košarka, smučanje, in težko se potem prerineš naprej z gimnastiko.

Se v fitnesu vidite kot trener za vrhunsko gimnastiko, kot osebni vaditelj, morda bolj operativec?

Načeloma sem multifunkcijski, če ne bi izkoristil imena pri osebnem trenerstvu, pa bi bilo kar malce grozno. Gimnastika je le takšna osnova za vse, vse se obrača na trening z lastno težo in tu smo telovadci prvi na bojni črti. To je prihodnost, škoda da ne bi tega izkoristil. Že zdaj me marsikdo sprašuje, kako da postave, kot jo imam. Prav tako imam željo delati v vrhunski gimnastiki, rad delam z otroki, imam to žilico, vodstvenim opravilom pa tudi ne bom mogel ubežati. Vidim se na vseh koncih, tu je potem le še stvar dobre organizacije.

Zelo športna družina ste. Vaša mama Majda je profesorica športne vzgoje in predsednica Matrice, vaše dekle Nina Rizvič je direktorica in vaditeljica, vi ste tam podpredsednik.

Da, vsi smo zelo športni, delamo z dušo, kar ljudje, ki hodijo k nam, tudi čutijo. Vidijo domačnost, našo vpetost v center, ni strogo poslovnih odnosov, pomembnejši so človeški.

Kakšne navade opažate pri Slovencih v fitnesu? Velik bum 2. januarja in konec tega meseca tudi že velik osip?

Kar klasično, da. Slovenci ob začetku šolskega leta počakajo slabo vreme in se vrnejo na vadbe. Prej vrtičkajo in se sprehajajo po ulicah, kar je zanje rekreacija. Z 2. ali 3. januarjem je zaobljub največ, tedaj je pravi naval v vse vadbene centre, zadnji bumi pa so okoli maja, ko predvsem ženske lovijo zadnje trenutke, da bodo zadovoljne s postavo, ko bo čas za plažo, kopalke. Ponavadi je to že malce prepozno … Tiste, ki niso res redni rekreativci, ponavadi vse skupaj mine po dveh, treh mesecih. Aprila, ko posije sonček, rečejo, da bodo raje sedli na kolo, kar se ponavadi ne obnese. Zaveza, ko plačaš mesečno karto, v večini primerov najbolj zaleže.

Nina vodi vadbo od drogu. Ste poizkusili?

Sem, imam video dokaze. Nekajkrat sem bil tudi zraven na treningu, prav tako na pilatesu. Z Nino sva se skušala malce uskladiti, ker imam tudi jaz veliko znanja. Meni je bilo všeč. Kolegice so se sicer čudile, da so mi to dovolili, kolegi pa so mi zavidali, da sem smel zraven.

In kako je bilo?

Držal sem se bolj ob strani, saj nisem želel, da izpade, kot da sem se prišel slinit in naslajat, ker je to vendarle intimna vadba, zasebnost je zelo pomembna. Bilo mi je všeč, to je dober trening, kdor bo rekel, da ni, še ni bil na takšni vadbi.

Če bi vas zdajle prosila, da naredite nekaj sklec, koliko bi jih zmogli?

Recimo takole približno 50.

Telovadni treningi se zdijo duhamorni, kako si jih popestrite?

Z razmišljanjem o morju. Glede treningov sem sicer malce premaknjen v glavi, ker res veliko delam, nikdar pa ne razmišljam, koliko moram še narediti, če bi, bi hitro spokal in šel domov. Trening zgolj na enem orodju je res monoton, a če bi se ukvarjal še s čim drugim, bi me to preveč izčrpalo. Včasih sem sicer zelo rad smučal, a za to nimam več časa, pa tudi noge so vedno bolj šibke, vse skupaj je postalo preboleče za sklepe. Če odmislimo smučanje, pa sem poletni človek, vodni športi so zakon, a pri njih hitro pride do kakšne poškodbe, zato se jim izogibam. V bistvu se najraje vozim s čolnom od otoka do otoka, kar resda ni šport, je pa šport za »starejše« občane.

Dejali ste, da ste malce premaknjeni, ko gre za trening. Ročaje od konja nosite povsod s sabo, še na morje, o delu govori celo vaš tatu. Koliko časa ste sploh povsem brez treninga?

Da, večinoma jih res nosim s sabo tudi na dopust. Letos, ko sem imel šest prostih dni, jih sicer nisem imel kam postaviti, sem pa treniral s trx. Ko sem bil mlajši, sem komaj čakal na počitnice, za dva, tri tedne sem odrezal vse skupaj, a ugotovil, da je potem vse le še slabše. Sprijaznil sem se s tem, da moram biti vseskozi v pogonu. Resda včasih za kak teden znižam intenzivnost, a delam, da roke ostajajo v pravem ritmu. Tako imam povsem prosto največ dva, tri dni skupaj …

Veliko uspehov ste imeli v karieri, pa tudi kar nekaj neuspehov. Pri slednjih ste pokazali že kar redko lastnost slovenskih športnikov, vedno ste ostali prijazni, nikdar odrezavi, nesramni, osorni. Seveda je to vredno posebne pohvale, kako pa vam uspeva?

Mislim, da mora vsak pri sebi razčistiti, zakaj je v športu, kdo je odgovoren za to, ali mu gre ali ne. Sam vedno veliko premlevam pri sebi, zaprem se vase, v svoj svet, včasih moram prav kaj delati, da se zamotim in ne razmišljam. Sicer pa, zakaj bi krivil novinarja, ki zgolj opravlja svoje delo? Nisem tak karakter, da bi bruhal jezo na druge, ko vem, da sem sam naredil napako. Sem profesionalec in svoje delo opravim do konca, tudi ko mi ni lahko. Tedaj bi sicer najraje vse skupaj nekam poslal, z nobenim se ne bi pogovarjal, a se zavedam, da sem izpostavljen javnosti. Slabo uslugo bi si naredil, če bi »špilal« frajerja zgolj takrat, ko mi gre. Vedno sem občudoval tiste, ki so znali pokazati pravi karakter tedaj, ko so izgubljali, ne, ko so zmagovali. Ko zmaguješ, je najlažje biti car, kakšen si v resnici, pokažeš, ko izgubljaš.

Vas kritike kavčarjev prizadenejo?

Tisti, ki reče, da ga ne zaboli, se bo zlagal. Če kdo pravi, da si ne prebere kritike, je to larifari. Vsa čast, če gre kdo res lahko povsem mimo tega. Preveč dela je vloženega, da te kritike ne bi prizadele, ne »trzam« pa več v tolikšni meri kot nekoč. Vedno sem skušal pljuvanje obrniti sebi v prid, treniral sem še z večjo voljo in željo.

Prej ste že omenili, da vas ljudje sprašujejo, kako do takšne postave. Ste ponosni na svoje telo? Telovadci se z višino resda ne morete pohvaliti, z mišicami pač …

Da, nismo visoki za manekene, čeprav imam srečo, da sem konjenik, in pri slabih 180 cm sem kar v redu. Super se počutim v svojem telesu, sem zadovoljen. Ne razmišljam pa o tem, da bi se sprehajal brez majice, da bi me ljudje videli. Na drugi strani se tudi skrivam ne, če mi je vroče, si pač slečem majico. Bržčas pa se to, da se dobro počutim v svojem telesu, odraža v posebni energiji. Če me kdo vpraša, kako do takega telesa, je to zame kompliment.

Imate vseskozi v glavi, da morate paziti na postavo?

Da. Sem zelo sladkosned, če bi bilo mogoče, tu ne bi bilo meja. Zato imam v glavi, koliko moram jesti, kdaj, moram biti natančen, z vsakim letom bolj. Nisem pač več star dvajset let. Pri 18, 19, 20, ko je bilo tudi kar nekaj žuranja, sem imel nekaj kilogramov preveč. Pač nekaj spiješ in preden greš domov, obvezno še na čevapčiče, in to se je seveda poznalo. Ko sem se spravil v red, sem hitro shujšal kakšnih šest kilogramov, zdaj pa bolj pazim koliko pojem, ne toliko, kaj. Nikdar se ne najem toliko, da bi še dve uri ležal na postelji kot kit, vedno grem lahko takoj naprej delati.

Dandanes še »žurate«?

Sem bolj penzionist. Zdaj je zame žur, da se usedem v en dober lokalček, spijem koktejl ali kozarček vina in da pade dobra debata. To je zame hud žur. Ko si več kot tristo dni vpet v trening, gremo seveda tudi mi ven in se napijemo, a ker nisi vajen piti, ne potrebuješ veliko, da te kolegi »dajo spat«. Sicer pa je žur kozarček vina zvečer, kar si večkrat privoščim, to je prava sprostitev ob ogledu filma, denimo. Vsaj malce odklopiš glavo.

Konj ni ravno akrobatsko orodje, kot sta denimo parter ali drog, pa vendarle – ste adrenalinski človek?

Za telovadca nisem, posebej ko gledam naša Žigo (Šilca, op. p.) in Roka (Klavoro, op. p.). Se mi kar smejijo. Včasih sem bil vsekakor bolj adrenalinski kot sem zdaj, v primerjavi z »navadnimi smrtniki« pa sem verjetno še vedno nadpovprečno. Vsi vodni športi so mi odlični, nisem pa najbolj na ti z višino, sem raje pri tleh. Ko sem si želel motor, so me doma dobro zavirali, ko bi si ga lahko privoščil, pa sem se raje odločil za čoln. Na njem zdaj izživim željo po hitrosti, na cesti potrebe po tem nimam. Sicer pa se kot profesionalni športnik zavedam, da lahko vse adrenalinske dejavnosti pustijo posledice na karieri in tega si ne morem privoščiti. To bi bilo povsem neodgovorno.

Kar nekaj telovadcev se je pridružilo Cirque du soleilu. Bi vas zanimalo kaj takšnega?

Sicer ne vem, koliko bi kot konjenik lahko prispeval k njihovim predstavam, je pa to vsekakor zelo zanimiva stvar, prava umetnost. Predstave imajo po vsem svetu, sam zelo rad potujem, zato bi me takšna ponudba zelo zanimala.

Pravite, da radi potujete, zanimivo pa se mi zdi vaše navdušenje nad pariškim Disneylandom …

Raje ne omenjajte, ker že dolgo nisva bila, tako da spet pogledujeva, kdaj bi lahko šla. Z Nino sva po duši otroka, mladostnega duha ne smeš izgubiti. Oba imava rada Disneyjeve risanke, ki po mojem mnenju niso za otroke, ampak za odrasle, in tam jih podoživiš. To je odmik od realnosti, od vsega stresa. Glede tega sva res malce posebna, imela sva tudi triletno vstopnico, skupno pa sva bila tam vsaj desetkrat. In v Anaheimu sva tudi bila. Skrajni čas je, da se spet odpraviva v Pariz, Nina je sicer lani bila, jaz pa že dve leti ne.

Dvoranskega konja precej dobro obvladate, kako pa se kaj razumete z živimi?

Slabo, ne maram jih. V bistvu imam preveliko spoštovanje do njih in se jih malce bojim, ker so to tako velike živali. Tako so mogočni, da si mislim, da me bo brcnil in bo konec z mano. So lepi, najbolj na dva metra … Enkrat so me sicer posadili nanj, a v eni uri in pol nikakor nisem mogel ujeti pravega ritma z njim, tako da sem ugotovil, da to ni zame. To je bila moja seznanitev s konjem, za zdaj tudi zadnji poizkus, če bi dobil kakšno ponudbo, pa bi jo sprejel. Malce me namreč muči, ker nisem pogruntal sistema, kako to gre, to bi se rad naučil.

Mitja Petkovšek, s katerim sta veliko časa prebila skupaj, se je pred kratkim upokojil. Ga boste pogrešali?

Zelo. Hudo mi je. Prav žalosten sem bil, ko sem to slišal. Že zdaj sem ga pogrešal, a na treningih še najmanj, ker sva bila oba ponavadi zelo zatopljena v svoje delo. Na tekmah ga bom pogrešal, ker sva bila tak penzionističen tim. Zjutraj ob pol sedmih sva se zbudila, odšla skupaj na zajtrk, eno uro in pol sedela ob kavici, se pogovarjala, pred tekmo sva šla spet na kavico, skupaj sva si ogledala dobre filme, predebatirala določene teme. Sprva je bil moj vzornik, z leti pa je to preraslo v življenjsko prijateljstvo. Upam, da bo imel v prihodnje kakšno takšno funkcijo, da bo še naprej lahko hodil na tekme.

Zanj kar velja, da če ga ne bi bilo, bi si ga bilo treba izmisliti, kajne?

Da, tako pristnega, poštenega in srčnega človeka težko srečaš. Prav tako ne poznam nikogar, ki bi tako užival v ekonomičnosti, v varčevanju kot on. Vsi bi želeli živeti bolj varčno, on pa prav uživa v tem.

Vam je že kdo rekel, da zvenite podobno kot on?

Tega pa še nisem slišal, a verjetno je dolgoletno druženje tudi nekaj potegnilo za sabo. Mislim, da bi marsikdo to primerjavo vzel za slabo, jaz pa jo bom kot kompliment. Če zvenim podobno, potem razmišljam podobno, ker ga zelo spoštujem po načinu življenja, lahko to jemljem le kot pohvalo. Se pa sam njegovim izjavam včasih smejem, torej se očitno kdo tudi meni, a vsaj ni dolgčas.