Kontrec: Vodstvo jeseniškega kluba se je zbudilo prepozno

Po poletju brez ledenih ploskev se je začela hokejska sezona bolj vroče kot ponavadi. S prizorišča je izginilo udarno jeseniško moštvo, Olimpija na začetku nikakor ne kaže obrisov šampionskega moštva, pred izbrano vrsto so številni izzivi. O tem smo se pogovarjali z Dejanom Kontrecem, dolgoletnim reprezentantom in zdaj generalnim tajnikom HZS.

Ko spomin uhaja k zadnji hokejski sezoni, nikakor ne moremo pozabiti sklepne evforije v slovenskem prostoru – najprej so se naši risi pred 10.000 gledalci v Stožicah vrnili med svetovno elito, nato je Anže Kopitar prišel domov s Stanleyjevim pokalom. Nova zgodba pa je daleč od evforije, kajne?

Bo držalo. Takšnega navdušenja kot pred nekaj meseci ne moremo kar tako pozabiti, ne vem pa, kdaj se bo kaj podobnega ponovilo. Povrhu pa lahko v novo sezono vstopamo prav zaskrbljeni. Pomislite, če propade klub, ki je dolgih 64 let združeval sijajne športnike, privabljal navdušene gledalce od vsepovsod in prispeval ogromno k slovenski zgodbi o uspehu na ledu, je to zdaj zelo žalostno. Še dobro, da se je obdržala vsaj mlajša jeseniška selekcija in le upam, da bo kljubovala izzivom prihodnosti in obdržala izjemno tradicijo hokejske igre v Podmežakli.

V teh dneh mnogi omenjajo krivce za denarno in organizacijsko polomijo železarjev zadnjih let, v hokejsko zapriseženi Gornjesavski dolini smo slišali tudi, da ste prav na zvezi storili premalo za končno rešitev kluba.

Res so se nakopičili dolgovi, zakaj in kako so nastali, pa težko ocenim, ker natančno ne poznam delovanja kluba. A dobro vem, da sva se na koncu tudi s predsednikom zveze Matjažem Rakovcem zelo trudila, da bi prvo jeseniško moštvo vendarle spet izplavalo na površje. Opravila sva kopico pogovorov, obiskala Tiborja Šimonko, prvega moža Slovenske industrije jekla. Če gre kaj res zameriti vodstvu kluba, ki je na koncu odstopilo, je to zelo pozno sporočilo javnosti. Čemu že po koncu sezone niso povedali, da ne bodo več vodili kluba. V tem primeru bi bilo precej več časa za rešitev, tako pa ni šlo drugače. Sicer pa se pri zvezi nikakor ne smemo vpletati neposredno v delovanje klubov. Ne poznam primerov pri panožnih zvezah pri nas, denimo v košarki, nogometu in drugih igrah, kjer bi »zveza« reševala posamezni klub.

Dejali ste, da – razumljivo – ne poznate natančno delovanja jeseniškega kluba in vseh njegovih spodrsljajev ob ledenih ploskvi v zadnjih letih. Pa vendarle glede na vaše dolgoletne izkušnje: mar res ni bilo več poti navzgor?

Klima je bila res mučna in ni omogočala premika. Ne vem, ampak zdi se mi, da je pri jeseniškem klubu veliko medsebojnih zamer. Mnogi med seboj nočejo sklepati kompromisov, prevladujejo spori iz preteklosti. In kaj ti potem pomaga, če zastaviš svojo besedo in se pogovarjaš tako z Rakovcem kot Šimonko ali Anžetom Pogačarjem, ki je kot vodilni v nadzornem odboru deloval za klub, ko pa dejansko na samih Jesenicah ni skupnega jezika? Meni pa je dejansko hudo, ker se mi je vsa hokejska pot prepletala bodisi v teh nepozabnih jeseniško-ljubljanskih derbijih bodisi v številnih reprezentančnih nastopih z igralci iz Podmežakle. V tej novi zgodbi pa mi je žal hokejistov, ki so garali v pripravljalnem obdobju, se predstavili v sijajni luči med poletno ligo na Bledu, zdaj pa so kar naenkrat ostali brez svojega moštva.

Pa je kazalo, da bodo igrali vsaj v drugem kakovostnem razredu odprtega avstrijskega prvenstva, novoustanovljeni mednarodni ligi?

Prav tu sem se osebno zavzemal za neko kompromisno rešitev z Avstrijci, da jim ti ne bi povsem zaprli svojih ligaških vrat. Potem ko je bilo jasno, da v Podmežakli denarno ne bodo kos izzivu sezone v EBEL, smo se dogovorili za bolj umirjeno in predvsem cenejše tekmovanje. Pripravili smo racionalen spored, pri naši zvezi bi slovenskim klubom pomagali s stroški prevoza na tekme, Jesenice pa bi v tem primeru ostale v avstrijski konkurenci in se nato morda prihodnje leto vrnile k najboljšim.

Tako pa bosta v mednarodni ligi igrali le moštvi Slavije in Triglava.

Pa še to ni nujno.

Kako to?

Ha, gre za dolgo zgodbo. Veste, sodelovanje z Avstrijci ni tako preprosto. EBEL je predvsem zgodba o komercialni ligi. Za naše hokejiste je nedvomno koristno, toda pravila igre začrtujejo naši severni sosedje. Ko potrebujejo konkurenco zunaj svojih geografskih meja, jo povabijo. Sami poskrbijo za urejeno tekmovanje, sleherni njihov klub pride na uvodni sestanek z bančnimi zagotovili, po tej plati jih res moramo spoštovati. Pri nas pa se vedno nekje zatakne. Mednarodna liga? O njej smo se pogovarjali z našimi sosedi med letošnjim SP v Helsinkih in vztrajali na partnerskem odnosu. Toda zdaj se že zatika. Avstrijci so poslali računa na naslova Slavije in Triglava, oboji naj bi plačali po 3200 evrov pristopnine. Kakšno partnerstvo pa je to? O tem nas nihče ni niti obvestil! Bomo videli, a če se bo nadaljevalo v tem slogu, niti Slavija niti Triglav ne bosta štartala v novem tekmovanju.

Potem bi lahko spet zadišalo po državnem prvenstvu, kakršnega smo imeli nekoč, ko ste bili še vi med akterji na ledu?

Očitno gre v to smer. Ne prehitevajmo odločitev, ampak sodelovanje z Avstrijci ne prinaša vselej koristi. Včasih je celo podobno izsiljevanju. Če imaš urejeno in stabilno moštvo, ni težav, toda pri nas je napočil čas racionalnih odločitev, zato bomo morda res morali zavrniti kakšno vabilo iz tujine in predvsem poskrbeti za domače klubsko tekmovanje. Kolikor vem neuradno, je na Jesenicah za 2,6 milijona evrov dolga, ki se je kopičil prav v letih sodelovanja moštva v EBEL. V takšnem tekmovanju je mikavno nastopiti, a ne za vsako ceno.

Toda mar ni bila tvegana tudi odločitev HZS prirediti zadnje SP drugega kakovostnega razreda v Stožicah, kjer dotlej še ni bilo tekem?

Vsekakor je šlo sprva za tvegano potezo, saj smo, preden smo se lotili prvenstva, morali marsikoga prepričati o selitvi iz Tivolija v Stožice. A od prvega dne smo se projekta lotili zelo racionalno in premišljeno. In na koncu, kot ste videli, pripravili prvenstvo, kot ga v drugem razredu svetovnega hokeja še ni bilo. Preštevali smo celo dobiček, torej nadgradili željo o »ničli«. Predvsem pa smo pripravili lep dogodek, obenem tudi tekmovalno uspešen za našo reprezentanco.

No, pred njo so zdaj novi izzivi. V tej sezoni sta namreč pred vrati dva visoka tekmovalna cilja, uvrstitev na olimpijske igre in obstanek v skupini A. Sta visoki letvici realno dosegljivi?

Včasih se res mnogi po hokejskem svetu sprašujejo, od kod črpamo moč in energijo za tako odmevne tekmovalne dosežke, potem ko se doma soočamo s preozko bazo in povrhu še kakšnimi težavami, kot so bile te zadnje na Jesenicah. A na ledu smo res pogosto uspešni in odkar sem začel delati skupaj z Matjažem Rakovcem, pri reprezentanci pa z nekdanjima soigralcema Matjažem Kopitarjem in Nikom Zupančičem, je prav pri vseh jasna želja za uvrstitev na olimpijske igre. Slovenci imamo radi hokej, dosegli smo že kopico odmevnih dosežkov, le še na olimpijskem turnirju v vseh letih svoje samostojnosti še nismo bili. Jasno, obstanek v družbi najboljših je vedno, ko se uvrstimo na SP, poseben cilj, toda sam posebej nestrpno pričakujem olimpijske kvalifikacije. Ne dvomim o dobri pripravljenosti, slišim tudi, da takšne urejenosti pri reprezentanci že dolgo ni bilo, temelj za uspeh imamo.

Pa vas ne skrbi, da nekateri naši pomembni aduti, kot sta kapetan Tomaž Razingar ali Rok Pajič, še nimajo klubov za novo zimo, tudi Marcel Rodman nazadnje ni imel dobre sezone, zdaj se je iz Vienne preselil v nemško drugoligaško tekmovanje?

Predvsem se moramo zavedati, da so ti igralci, ki ste jih omenili, pa ob njih še kdo, že toliko dali slovenskemu hokeju, da preprosto od nikogar več ne smemo ničesar zahtevati. Vsi bi seveda radi videli, da bi imeli še naprej dobre delodajalce in bi igrali v močnih ligaških tekmovanjih, a kakor bo – pač bo. Čas je tudi, da mlajši prevzamejo odgovornost. Vsa zadnja tekmovanja, tudi to v Stožicah, so razkrivala, da se vedno znova v odločilnih trenutkih moramo zanašati na navdih in sposobnosti preverjenih adutov. Seveda pa je sleherna sprememba pri naši bazi zahtevna reč. Spomnite se le, kako sta nam na lanskem prvenstvu v Bratislavi poškodba ali dve podrli želeno igro …

Kaj pa nova Olimpijina sezona v EBEL? Po imenitni uvrstitvi v polfinale ob vstopu v novo sezono ni pretiranega optimizma okrog Tivolija.

Težko je še temeljito ocenjevati, saj se je sezona komaj dobro začela, seveda pa nam je vedno znova jasno, kako težko je v takšnem tekmovanju doseči polfinale in nato povrhu takšen učinek pozneje še ponoviti. Olimpija je zdaj edini predstavnik slovenskega hokeja v odprtem prvenstvu Avstrije, tega spoznanja bi se morali zavedati in pozabiti na interne razprtije. Dokler bomo imeli le eno moštvo v EBEL, bi kazalo strniti moči in upati na njegovo konkurenčnost. Klubski uspehi so pogosto lepa podlaga za reprezentanco. Ob tem seveda tudi dobre predstave naših hokejistov, ki si med sezono služijo kruh na tujem.