Tiskane izdaje
Brežice - Odlični slovenski metalec kladiva Primož Kozmus je na današnji novinarski konferenci v Viteški dvorani gradu v Brežicah oznanil, da je končal svojo športno pot. Tokrat dokončno. »Hvala, ker ste se odzvali mojemu povabilu. To je moj zadnji dogodek, konec kariere. Počaščen sem, da ste danes z mano,« je dejal Kozmus.
36-letni Brežičan je svojo športno kariero prvič končal že leta 2009, vendar pa v pokoju ni zdržal dolgo in se je vrnil že leto pozneje. Med aktivnimi je vztrajal še pet let, zdaj pa se je zaradi številnih poškodb - v tej sezoni sploh ni nastopil zaradi težav s kolki in hrbtom - odločil, da kladivo dokončno postavi v kot. Njegov zadnji nastop je bil lanskega 20. septembra, ko je zmagal na balkanski ekipni tekmi v Ljubljani.
Slovenski metalec kladiva ima v svojih vitrinah dve odličji z olimpijskih iger, leta 2008 je bil zlat v Pekingu, štiri leta pozneje pa srebrn v Londonu. Na svetovnih prvenstvih se je trikrat uvrstil na oder za zmagovalce, leta 2009 je osvojil zlato v Berlinu, leta 2007 srebro v Osaki in leta 2011 bron v Daeguju.
»Kar 21 let je trajala moja atletska pot. Oktobra 1994 sem v roke prvič prijel kladivo. Čas je torej, da rečem, da je bilo dovolj. V tekmovalnem načrtu sem imel še prihodnjo sezono, Rio je pred vrati, možnosti za olimpijsko odličje so bile realne, vendar mi telo tega ni več dopuščalo. Odločil sem se, da zadeve ne bom vlekel več, zato danes končujem uspešno zgodbo,« je v slovo pomahal Kozmus, ki mu je brežiški župan Ivan Molan obljubil še nadaljnjo pomoč na njegovi drugi življenjski poti, vsi govorci pa so Primoža označili za enega največjih slovenskih športnikov vseh časov.
»Najbolj sem ponosen na olimpijsko zlato v Pekingu, za katerega smo vsi delali vse, kar je bilo potrebno, ne zgolj jaz. Dobesedno smo za ta projekt rušili vse poti in smo zato lahko uresničili vsa pričakovanja, tako osebna kot tista, ki so jih imeli drugi,« je pojasnil, o zorenju odločitve o upokojitvi pa pristavil: »Dozorela je že v začetku prejšnjega meseca. Avgusta sem imel bolečine, tudi po pregledih pri različnih zdravnikih nismo našli vzroka za težave v hrbtu, delati s strahom in v negotovosti pa je nemogoče. Do marca letos je še šlo, ekipi se je pridružil trener Srdjan Djordjevič in tudi nov sistem treninga je deloval. A pri določenih gibih, ki me prej niso ovirali, sem začutil hude bolečine, prišlo je do obrabe organizma, česar nisem mogel preseči. Tudi danes še ne bi končal, narava je povedala svoje, glava pa si še želi. Prisiljen sem bil v to odločitev, Rio pa bom moral spremljati drugače, kot bi si želel.«
In kako naprej? »Najbolj si želim postati poklicni trener. Nimam ambicij, da bi bil povsem pri vrhu organizacij, želim delati v stroki, najraje kot trener, ker to najbolje znam. Obenem si želim pravega predsednika Atletske zveze Slovenije, ki bo ustvaril prave razmere za to mlado ekipo, ki prihaja. Priložnosti za delo bom imel dovolj. Želim razvijati metalni center na Senovem. Otrok imamo dovlj, prepričati jih moram, da bodo vzeli kladivo kot osnovno disciplino. Je pa to še čas, ko mlade upe treniram po mnogobojskem principu. Delo je razgibano in me zelo veseli. Tudi moja otroka imata kladiva in vesta, za kaj gre. Hči ne bo šla po moji poti, sin morda,« si obeta Kozmus.
Spregovorila je tudi soproga Maja, s katero imata hči Marie Rose in sina Maksa: »Šele danes sem začutila, da se njegova kariera res končuje. Ves čas med govori mi je šlo na jok, težko mi je bilo, v isti sapi pa sem čutila tudi olajšanje, da bo imel odslej več časa za družino. Tudi letos, ko je imel precej zdravstvenih težav, sem ga bodrila in mu stala ob strani. Kljub poškodbam sem verjela, da se mu bo posrečilo, sam pa se je odločil, da ne more več. Zdaj bo z vsem srcem opravljal trenersko delo, še bolj intenzivno pa se bova lahko posvetila tudi najinemu hostlu v Brestanici.«
