Krize so koristne, ker se naučiš nanje odzivati

Ljubljana – Leto 2016 si bo smučar Boštjan Kline zapomnil po krstnih stopničkah v svetovnem pokalu, zasebno pa po vstopu v zakonski stan. V smukaški razvrstitvi je v primerjavi s sezono 2014/15 napredoval za 22 mest, v superveleslalomski kar za 30. »Delamo dobro, predvsem dolgoročno,« pravi Mariborčan Boštjan Kline.

Minulo zimo je končal na 17. mestu v smukaškem seštevku in 14. v superveleslalomskem. Znano je, da razvoj tekmovalcev v hitrih disciplinah zahteva daljše obdobje, kar je pogojeno tudi z nabiranjem dragocenih izkušenj na zahtevnih progah in podlagah. Trener ekipe za hitre discipline Peter Pen pravi, da Kline dela pomembne korake, vendar ima še ogromno rezerv. »Največ jih ima, ko gre za približevanje limitu pri izvedbi linij na ključnih delih proge. Prav tako je veliko prostora za napredek, ko gre za adaptacijo na novosti, pri čemer si vzame precej časa. Pogrešam več smukaške preže, kar je značilno za velike in močne smučarje. Rezerve so tudi v zadnjih odsekih proge – šampioni imajo izjemne finiše,« je opisal, kaj vse bo treba izpiliti v dolgoročnem programu.

Da bi izboljšal določene prvine, se je na enomesečnih snežnih pripravah v Čilu popolnoma osredotočil na trening in izpuščal tekme za južnoameriški pokal, na katerih so njegovi sotekmovalci izboljševali točke FIS za novo sezono. Testiral je tudi novo opremo in dobil ustrezne povratne informacije.

Ima pri Stöckliju, odkar je z dvema 2. mestoma na tekmah za svetovni pokal vknjižil najboljšo sezono v karieri, pomembnejši status, večjo podporo? »Malo bolj so dovzetni za mojega serviserja, več stika imajo med sabo, nekaj več ga imam tudi sam s šefom tekmovalne službe. Od mene hočejo več odziva glede smuči, skratka, imam dobro podporo,« je zadovoljen z odnosom z opremljevalcem.

V Čilu se je udeležil zgolj ene preizkušnje: »S trenerjem sva naredila dobro potezo. Prijalo je, da sem spet začutil tekmovalni duh, malo treme in tesnobe. Potem pa sem se spet osredotočil samo na trening,« je Kline razkril, kakšen program je imel na 3000 m nadmorske višine. Za primerjavo je imel ob sebi italijanske (Dominik Paris, Christof Innerhofer, Matteo Marsaglia) in francoske tekmece (Johan Clarey, Adrien Theaux). »Bili smo blizu,« je na kratko komentiral, kam sodi.

Šestič je bil na pripravah v Čilu. V tem obdobju si je na južni polobli nabral že toliko izkušenj, da natančno ve, kako se odzvati tudi, ko se na visoki nadmorski višini – kjer so tekmovalci 30 dni vpeti v trdo delo, gledajo vsak dan isto barvo, iste ljudi, iste stvari – znajde v krizi. »Takrat se ti pogled zoža. Včasih dobiš občutek, kot da stojiš blizu slike in ne vidiš stvari, ki bi jih moral. Kriza nastopi ob slabem dnevu, slabih predstavah, stvareh, ki se zdaj zdijo nesmiselne. Vendar pa so vse te krize dobrodošle, ker se znaš potem tudi med sezono nanje odzvati, ko se pojavijo. Zaznaš jih, se jih zavedaš. V preteklosti si jim podlegel in si delal skrbi. Zdaj pa pač veš, da ni nič narobe – smučanje je še vedno smučanje, pride pač malo slabši dan, vsi smo ljudje,« je razmišljal in dodal, da v takšnih trenutkih analizira samega sebe, v mislih poišče odgovore.

»Včasih mi jih tudi ne uspe najti, kar je naporno za glavo. Ko pa pridem do odgovora, to pomeni, da sem našel vzrok oziroma izvor problema,« je povedal 25-letni tekmovalec, ki je vseskozi osredotočen na svoje cilje in se zaveda, da so tudi manjše ovire sestavni del poti, ki jo je pač treba prehoditi. Če ga po njih ne bi vprašali, jih sam niti ne bi izpostavil.

Si pa tudi tovrstne izzive dosledno beleži v dnevnik. V zadnjem tednu so strani v zvezku ostale prazne, saj je na sporedu regeneracija. Bolj jih bo popisal že ob naslednjih treningih – najprej kondicijskih pod vodstvom trenerja Andree Massija, nato še od 9. oktobra naprej, ko se bo ekipa za hitre discipline spet odpravila na sneg.