Tiskane izdaje
Ljubljana – To je po olimpijskih igrah in svetovnem nogometnem prvenstvu tretji največji športni spektakel na svetu. Ne, ne gre za globalno tekmovanje v kraljici športov, niti za SP v smučariji na kakšnem zakotnem skandinavskem podeželju. Danes se s tekmo med gostiteljico Anglijo in Fidžijem začenja osmo svetovno prvenstvo v ragbiju, za privržence te športne igre praznik z ovalno žogo in litri popitega piva.
No, dobršen del sveta, tudi Slovenija, se ne bi strinjal, da je ragbijski mundial tako pomemben, a za anglosaški in frankofonski del globusa ni prav nobenega dvoma. Dvoma pa tudi ni, katera reprezentanca je glavni favorit, da na koncu, finalna tekma bo 31. oktobra v londonskem ragbijskem hramu, na štadionu Twickenham, odnese celoten plen. Že majhni otroci vedo, da so to priljubljeni »vsi črni« (All blacks), Novozelandci. Ti pa vsakič niso kronali svoje vrhunske igralske kakovosti, dobili so prvo (1987) in zadnje, leta 2011, svetovno prvenstvo, zanimivo, obakrat na svojih tleh. Bo pa letošnji spektakel močnih mož, ki bodo krotili ovalno žogo, tudi labodji spev nekaterih legendarnih novozelandskih vseh črnih, predvsem bodo Zelandci jokali za veteranskim kapetanom Richiejem McCawom in Danom Carterjem; slednji po SP odhaja služit kruh v francosko ligo, s tem pa bo postal tudi najbolje plačani ragbist na svetu. Solze bodo lile in vse bo čustveno pretresljivo, tako kot v zgodbi o junaški deklici v legendarni novozelandski filmski stvaritvi Legenda o jezdecu kitov. A le, če bodo Novozelandci osvojili nov naslov svetovnega prvaka, drugače bodo v deželi dolgega belega oblaka jokali od grenkega razočaranja. Tega pa je bilo po neuspehih na preostalih dozdajšnjih mundialih kar veliko. No, letos so tako prepričani v triumf, da imajo v slačilnici na tabli, na katero trener Steve Hansen varovancem riše taktične zasnove, celo napisano: Najbolj prevladujoče moštvo v svetovni zgodovini.
A vsi črni še posebej neradi igrajo proti Francozom, to nas uči zgodovina, druge ragbijske velesile, kot so Avstralija, Južna Afrika in Anglija, pa bodo, kot je videti, z mundialske mize lahko pobirale le drobtinice. »Pričakovanja, da zadržimo naslov svetovnih prvakov, nas poganjajo, da še naprej trdo vadimo in na tekmah iz sebe dajemo najbolje. Včasih je sicer težko, a to je pač del tega, da si član moštva vsi črni. Če ne garate, bo nekdo, ki bo, zapolnil vaše mesto. Na pritisk gledam kot na pozitivno stvar. Ne želim, da bi se to spremenilo, saj želimo priti na igrišče in dobiti vsako tekmo. Vsako stvar želimo opraviti na pravi način, da bi tako ustvarili možnost za dosego nečesa velikega,« je Richie McCaw opisal miselno in praktično folkloro novozelandske ragbijske reprezentance.
Zapisali smo, da je to tretji največji športni dogodek na svetu. Za dokaz pa nekaj številk o gospodarski plati ragbijskega svetovnega prvenstva. Na otoku v času prvenstva pričakujejo približno 466.000 tujih obiskovalcev, ti naj bi preračunano iz funtov zapravili do milijarde in 183 milijonov evrov. Gostitelji so v izboljšavo infrastrukture vložili 115 milijonov evrov, izračunali pa so, da naj bi zaradi Rugby World Cupa domače gospodarstvo dobilo injekcijo, močno tri milijarde evrov.
