Tiskane izdaje
Ljubljana - Danes mineva natanko 115 let od rojstva velikana slovenskega športa Leona Štuklja. Skoraj desetletje in pol - od svetovnega prvenstva v Ljubljani leta 1922 do olimpijskih iger v Berlinu 1936. - je vztrajal v gimnastičnem svetovnem vrhu in pustil neizbrisen pečat v zgodovini te panoge in športa nasploh.
Na sedmih velikih tekmovanjih je zbral kar 20 odličij: osem zlatih in po šest srebrnih in bronastih. Med njimi ima glavno mesto šest olimpijskih kolajn - dve zlati iz Pariza 1924 (mnogoboj, drog), zlata (krogi) in dve bronasti (mnogoboj, ekipni mnogoboj) iz Amsterdama štiri leta pozneje ter srebrna na krogih iz Berlina 1936. Njegova bera odličij bi bila verjetno še izdatnejša, če bi se Kraljevina Jugoslavija udeležila tudi iger v Los Angelesu leta 1932. Po uspešnem nastopu v Parizu, kolajni je osvojil s hudo poškodovano dlanjo, je v domovini podžgal pravo evforijo, v Novem mestu so mu priredili navdušen sprejem in ga na ramenih nosili vse od postaje pa do Glavnega trga, tedanji župan dr. Josip Rezek pa ga je nagovoril z besedama: »Ave Triumphator!« (Pozdravljen, zmagovalec). Istega leta je mladi Leon izgubil očeta.
Ne le šport, tudi izobrazba
Že v času aktivne športne poti se je dobro zavedal pomena izobrazbe, zato je leta 1924 končal študij prava in se kmalu zatem zaposlil kot sodnik sprva v rodnem Novem mestu, nato pa v Črnomlju, Žužemberku, Lenartu in Mariboru, kjer je živel vse do smrti. Po drugi svetovni vojni je prišel navzriž z oblastjo, ki mu je prepovedala opravljati sodniški poklic, a zaradi tega do nje ni gojil nobenih zamer. Bil je človek odprtega srca in veselega lica. Pisal je tudi članke gospodarskopravne vsebine in je (so)avtor knjige Mojih sedem svetovnih tekmovanj, ki je izšla pri Dolenjski založbi leta 1989.
V devetdesetih letih je bil Štukelj najstarejši še živeči olimpionik, zaradi česar so ga povabili tudi na slavnostno odprtje olimpijskih iger leta 1996 v Atlanti, kjer je, star skoraj 98 let, s svojo živahnostjo in humorjem dvignil na noge in požel huronski aplavz vseh, tudi tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona, ki mu je ponosno segel v roko. Povabili so ga tudi na OI ob prelomu stoletja v Sydneyju, a je pol leta pred tem preminil.
Na krogih vse do smrti
Tudi v jeseni življenja je bil čil in vitalen, kot le malo kdo. V domačem stanovanju je na krogih vadil vse dotlej, ko mu je - le nekaj dni pred 101. rojstnim dnevom - odpovedalo srce. Umrl je 8. novembra 1999, star sto let, 11 mesecev in 26 dni. »Žalosti, ki je zaznamovala trenutek, ko sem izvedel za smrt velikega olimpijskega šampiona in telovadca Leona Štuklja, ne znam opisati. V imenu olimpijskega komiteja prejmite moje najgloblje sožalje,« je takrat v Slovenijo sporočil tedanji predsednik MOK Juan Antonio Samaranch.
Ob Štukljevi okrogli obletnici slabo leto pred smrtjo so mu v rodnem Novem mestu priredili veliko proslavo, na kateri je znova manifestiral svojo klenost. Že leta 1997 so ga sprejeli v Mednarodni gimnastični hram slavnih, predlani pa je na prireditvi Slovenski športnik leta kot prvi, skupaj z Mirom Cerarjem, našel tudi pot v novoustanovljeni Hram slavnih slovenskih športnikov. Po njem se imenujeta športni dvorani v Novem mestu in Mariboru, po vsej Sloveniji je najti trge in ulice z njegovim imenom, Pošta Slovenije pa je pred leti izdala serijo priložnostnih znamk z njim in Samaranchem v glavni vlogi. Leon Štukelj, tudi petkratni svetovni prvak (na bradlji, drogu in krogih), je tudi zasluženi dobitnik prestižnega naziva najboljšega slovenskega športnika vseh časov. Za častnega občana Novega mesta so ga razglasili že leta 1968. Samaranch ga je leta 1987 odlikoval z olimpijskim redom, tik pred osamosvojitvijo pa mu je mesto Maribor podelilo zlati grb.
Zgled za zdravo življenje in spoštovanje športnih vrednot
Leon Štukelj je preživel odkritje penicilina, izum televizije, obe svetovni vojni, prvi polet z letalom, prvo odvrženo atomsko bombo in Armstrongov podvig na Luni. In še nešteto drugih svetovnih mejnikov. Bil je in ostal bo legenda, glasnik in zgled za zdravo življenje in spoštovanje športnih vrednot - tudi 115 let pozneje.
