Letošnje leto za Marušo kot leto nič

Velenje – Maruša Mišmaš (je) sodi(la) v skupino najbolj nadarjenih slovenskih atletov. Njena pot je šla do lani strmo navzgor – v Zürichu 2014 se je na svojem prvem EP pri 19 letih uvrstila v finale –, nato pa se je morala prvič soočiti z resno poškodbo. Slabo leto dni je, odkar je tik pred zdajci odpovedala EP, nato še OI, po operaciji stopala se zdaj vrača na steze.

Potem ko se je lani po pripravah v Južni Afriki, njenih najboljših doslej, vrnila v Evropo, so se začele težave s poškodbo, najhuje pri tem je bilo, da je bila nekaj tednov bolečina močna, potem nekaj tednov spet ne in tako naprej. »Ko sem že imela upanje, se mi je vse podrlo, ko je spet posijal žarek upanja, je bilo kmalu spet slabše. Ko je potem padla odločitev, da ne grem na OI, se mi je s pleč odvalilo veliko breme. Počutila sem se bolje, ker ni bilo več te negotovosti, jasno mi je bilo, kakšno je stanje in da se moram osredotočiti na nove izzive,« se spominja Grosupeljčanka, ki takšnih udarcev doslej ni bila vajena, razen da si je leta 2015 na mitingu v Bratislavi, kjer je v teku na 3000 metrov z zaprekami postavila državni rekord (9:35,10) na vodni oviri zvila gleženj. »Morda je bila lanska poškodba tudi še posledica tega, ker sem se želela prehitro vrniti na steze. Šla sem prek vseh bolečin, da sem lahko nastopila na SP v Pekingu. Če bi ga izpustila, bi morda lahko tekmovala na OI, a o tem zdaj ni smiselno razpravljati. Kar je bilo, je bilo, zdaj sem srečna, da spet tečem,« pravi Mišmaševa, ki je novembra prestala operacijo tetive.

Tek je bil nato kar nekaj časa prepovedan, veliko je delala v bazenu, pred dobrim mesecem dni pa je vendarle prišel spet težko pričakovani nastop, najprej na univerzitetnem prvenstvu (na 800 m), potem še na ekipnem državnem (3000 in 5000), tekmovala je tudi na 400 m, nazadnje pa na velenjskem mitingu na 1500 m. Zaprek torej še ni v njenem programu. »Ne, v tej sezoni tekov z zaprekami ne bo, ker bi bilo prenevarno. Noga še ni stoodstotna, malce še čutim posledice operacije. Delamo na tem, da pridobim več hitrosti, zato sem tudi tekla na 400 in 800 metrov, seveda pa veliko bolj uživam v daljših razdaljah. Zapreke pridejo spet na vrsto v prihodnji sezoni, na treningih pa morda že letos,« pravi 22-letnica, ki je misli na avgustovsko SP že prekrižala, njen naslednji veliki cilj bo EP prihodnje leto.

»Takoj po operaciji sem si rekla, da moram letošnje leto res vzeti kot leto nič. Tudi trener mi je dejal, da moram samo uživati v tem, da spet lahko tečem, da se vračam. Vseskozi si dopovedujem, da se ne smem primerjati s prejšnjimi rezultati, ampak biti zadovoljna s tem, kako napredujem, kako spet počasi izboljšujem čase,« o prehodni sezoni pravi Mišmaševa, ki je prejšnjega trenerja Svjetlana Vujasina zamenjala s Tevžem Korentom. »'Vujo' je bil dober trener, a ni bil več pravi zame. Tevž je res pozitivna oseba, zna me spodbujati in motivirati, daje mi dober občutek in to je najpomembneje. Imam super trenerja in zdaj gre spet vse po načrtu,« je spet nasmejana naša atletinja, ki se zelo veseli tudi prihajajočega reprezentančnega nastopa. Njen premierni nastop na ekipnem EP, leta 2013 v Kaunasu, je bil pač prav poseben, saj je v svoji sploh prvi tekmi na 3000 m z zaprekami takoj popravila državni rekord. »Ta tekma mi bo za vedno ostala v posebnem spominu. Sicer pa mi ekipni duh veliko pomeni, ker vem, da ne tečem samo zase. To je vsekakor eno mojih najljubših tekmovanj,« pravi Mišmaševa pred potjo v Tel Aviv, kjer bo nastopila na 3000 m.