Ljubljana je Sovjetska zveza

Mesto Ljubljana še živi v času Sovjetske zveze. Mestna občina slovenske prestolnice je namreč kanila spremeniti financiranje ljubljanskih športnih klubov. Ves denar bi šel mestnim klubskim velikanom (predvsem košarkarskemu klubu Union Olimpija), ti pa bi v predlogu centralizacije športa, igralce iz manjših klubov, po konzorcijski pogodbi, dobivali brezplačno. Fantje, to je Sovjetska zveza. Tam so bili centralizirani klubi CSKA (osrednji športni klub vojske), Dinamo (športni klub ministrstva za notranje zadeve, torej policije), Lokomotiva (klub ministrstva za transport oziroma železnic) ... Zdaj bi bil na primer košarkarski klub Union Olimpija nagrajen za nespametno politiko in metanje denarja skozi okno pred leti, posledice padca v brezno pa so seveda vidne s tem, da zmaji pod obroči ne igrajo več v evroligi, pa tudi letošnja sezona že kaže, da se mačko rezultatsko vleče za rep.

Še posebej pa je treba upoštevati, da sta v Ljubljani, enako je tudi v nogometu, tradicionalna kluba Slovan in Ilirija. Že njuni imeni pričata, da je za njima bogata zgodovina domoljubnega športnega izpričevanja. Tudi za nedavno tekmo slovenskega pokala proti Domžalam je nogometna Ilirija na plakatih izpisala slogan Ilirija oživljena! No, po Mestni občini Ljubljana bi šišenski športni klub še naprej ostal v prestolnični temi, oživili pa bi zeleno-belega zmaja v Stožicah. Dokler ga ne bi ubil finančni Sveti Jurij.

Mestoljub

No, v Stožicah, košarkarskih, nad predlogom športno-politične centralizacije župana Zorana Jankovića niso bili navdušeni, tako je potrdil tudi direktor Union Olimpije Matevž Zupančič. Janković je tako umaknil sporni predlog, mestna občina pa bo zdaj pljunila v roke oziroma možgane in skupaj spravila nov predlog. Ker vemo, da je Zoran Janković velik, ne domoljub, ampak mestoljub – Olimpija in rokometašice Krima to vedo –, bo na plano zagotovo prišel predlog, da se bankrotirani ljubljanski veliki športni klubi rešijo na drugačen način. Vsi namreč ne bodo imeli sreče, da jih, kot nogometaše, kupi srbski tajkun Milan Mandarić, že lastnik nogometnih klubov Portsmouth, Leicester City, Sheffield Wednesday in zdaj Olimpije. Seveda bi kot naročen za kupnjo slovenskih športnih klubov prišel arabski denar, tako kot v primeru žogobrca in rokometa Paris Saint-Germaina, a v Sloveniji ni prave miselnosti za sprejem naftnih kupov denarja muslimanskega izvora. To se je nazorno videlo tudi pri večinoma odklonilnem stališču do sirskih beguncev, pa še ti niso vsi le muslimani.

Potuha, ki bi jo s centralizacijo dali košarkarski Olimpiji in rokometnemu Krimu, bi bila politično ter moralno res sporna do konca in še čez, če bi svetu na zemlji dali še kakšno novo dimenzijo. Tudi v vrstah Krima so v preteklih letih ekipo sestavljali tako, kot bi bila francoska tujska legija, to je imelo svojo ceno, ki jo klub, ki izvira z Galjevice, ni mogel plačevati in prišlo je do padca v dolžniško brezno. Zdaj odstopljeni program Mestnega sveta Ljubljana za sofinanciranje letnega programa športa v MOL za leto 2016 oziroma predlog o centralizaciji je povsem staro vzhodnoevropsko naravnan. Očitno v Ljubljani preveč pogledujejo tudi proti Beogradu in športnemu društvu Partizan, ki je bil seveda klub Jugoslovanske ljudske armade. Stožice so ob, za zdaj, spodleteli centralizaciji osrednji ljubljanski štadionsko-dvoranski prostor. MOL namreč nogometno in košarkarsko Olimpijo, rokometni Krim in odbojkarski ACH Volley zaradi Stožic izdatneje financira. V Ljubljani bi imeli košarkarski CSKA, rokometni Dinamo, Slovan in Ilirija pa bi na koncu koncev ostala ponosna malčka v perestrojsko naravnani ljubljanski mestni oblasti.

Reševanje Jesenic

Da je slovenski klubski šport na psu in mačko finančno vleče za rep, pričajo tudi drugi primeri. Po tradiciji bogato Celje sicer rokometno živi, ker je nizvodno ob Savinji podjetje, ki proizvaja hmeljev napitek, na Jesenicah pa je klubska hokejska zgodba že dolgo na topljenju v plavžu. HK Jesenice je od februarja v stečaju, upniki pa so s papirji prijavili za dobra dva milijona evrov terjatev. Ker so Jesenice tu športni simbol in ponos, vsaj nekoč je bilo tako, se je pač našel posameznik, ljubljanski podjetnik Boris Požeg, ki je za 150.000 evrov, 125-kratnik izklicne cene, teoretično, ne pa tudi praktično kupil blagovno znamko Hokejski klub Jesenice. Na dražbi sta se za nakup najprej potegovala tudi upnik, nekdanji igralec Tomaž Razingar, jeseniški klub mu je dolžan 110.000 evrov, a se je umaknil, in zdajšnji klubski predsednik Anže Pogačar, a je Požeg s svojo vsoto dražbeno ciljno črto prečkal prvi. Ljubljančanu Požegu je bil torej v interesu ponoven vzpon jeseniškega hokeja, tu lahko govorimo tudi o breznu ljubljanskega, saj si hokejisti Telemacha Olimpije z rezultati v EBEL ne delajo usluge pri oživitvi slavnih časov pod Rožnikom. Ker pa Boris Požeg, za njim je stala skupina iz tujine, ki bi v klub letno vložila po 500.000 evrov, kupnine ni poravnal, se bo dražba jesniške blagovne znamke februarja ponovila. Požegu torej ni uspel Mandarićev udarec v slogu NK Olimpija, dražbeno se bo počakalo za jasnejše čase v Podmežakli.