Londonsko oko: Kobe navija za neopazne

Kaj bi si privoščil povprečen Zemljan, če bi lahko po mili volji postopal po prizoriščih olimpijskih iger? Verjetno bi si z elitnega sedeža ogledal finale teka na 100 m, tekmo za zlato kolajno na košarkarskem turnirju s klopi reprezentance ZDA, kakšen teniški spektakel, mimogrede pa zaprosil za avtogram in skupno fotografijo Usaina Bolta, Novaka Đokovića, Rogerja Federerja ali LeBrona Jamesa. Skratka, ravnal bi identično kot 99 odstotkov prebivalcev olimpijske vasi, ki vsakodnevno čakajo velezvezdnike v zasedah. Toda kaj si na OI – seveda z izjemo zlate kolajne in vsaj sekunde miru – želijo najbolj razvpiti junaki iger?

Pravšnji poskusni zajček za to uganko je Kobe Bryant. Svetovna športna ikona s petimi naslovi prvaka lige NBA, olimpijskim zlatom iz Pekinga, kopico individualnih lovorik in nepregledno bogatim bančnim računom. Na novinarski konferenci v glavnem tiskovnem središču iger je zaradi neverjetne gneče moral po desetkrat odgovoriti na isto vprašanje, najpogostejše pa je bilo: »Kobe, kaj si boš ogledal v Londonu?« In najboljši košarkar zadnjega poldrugega desetletja je vneto odgovarjal z nasmeškom in zanimanjem, kakršnega ne bi pripisali sodobnemu športnemu faraonu, ki s plačo pri LA Lakers in oglaševalskimi pogodbami zasluži 53 milijonov dolarjev na leto.

Dejal je, da je bil v Pekingu na plavanju (kjer se je z njim med drugimi slikal Matjaž Markič) in odbojki, v Londonu pa bi si želel ogledati preizkušnje v lokostrelstvu, dviganju uteži, rokoborbi, gimnastiki in drugih panogah, ki bi si po njegovem zaslužile večjo pozornost javnosti. Da pa bo stiskal pesti predvsem za britansko kolesarsko šprinterko Victorio Pendleton. Narobe svet, na OI povprečneži obožujejo bogate, najpremožnejši pa spoštujejo premalo cenjene garače? Vsakdo pač hrepeni po tistem, česar nima.

Tudi Kobe, ki je pred leti kupil svoji ženi štiri milijone dolarjev vreden prstan v znak opravičila po skoku čez plot, verjetno neizmerno uživa v svojem statusu božanstva pod obroči. Hkrati pa ve, da nekaterih stvari v športu ne moreš kupiti. Bryant – 53 milijonov. Prvinska ljubezen do panoge, predanost vadbi, pozitivno naravna tekmovalnost, domoljubje brez preračunljivosti, spoštovanje okolice in širše javnosti – neprecenljivo, bi dejali v reklami za kakšno kreditno kartico. Ob njej bi se lahko marsičesa naučili tudi številni nadobudni slovenski novinarji, ki ob športnih vesteh od tod in tam kot papagaji ponavljajo, kako je nekdo za nagrado zaslužil »zavidljivih« toliko in toliko tisočakov ali milijonov. Kot da bi bila zavist priporočljiva čednost, premoženjsko stanje pa ključno merilo za vrednotenje ljudi. V vrhunskem športu so, hvalabogu, najpomembnejše stvari odvisne od človeške sposobnosti. Podpis in fotografija v objemu s prisiljeno nasmejanim idolom vse skupaj le posladkata.