Luka Mezgec iz prepada na prestol

Trst – Kolesarska kulisa v Trstu je bila pravšnja za prvo slovensko slavje na Giru. Množica slovenskih zastav je Luki Mezgcu, ki je sicer tri tedne razmišljal in sanjal o tržaški zmagi, tako dvignila adrenalin, da na trgu Unita enostavno ni bilo druge možnosti kot zmaga.

Prvo slovensko zmagoslavje na Giru je na koncu zasenčilo tudi zmagoslavje novega junaka druge največje dirke Naira Quintane, kar pa niti ni bilo čudno, saj si je Kolumbijec že dan prej dokončno zagotovil rožnato majico na Zoncolanu. Etapna zmaga v Trstu je bilo tudi edino odprto vprašanje v zadnjem dejanju Gira in seveda izjemna priložnost za Mezgeca, da naposled premaga smolo, ki ga je prav do zadnje etape pestila na letošnji dirki. Petindvajsetleni Kamničan je zadnjo priložnost izkoristil v slogu prekaljenega šprinterja, ki je znal v kaotičnem šprintu poiskati luknjo in razviti tako visoko maksimalno hitrost, da mu nihče ni bil kos. Noge je imel namreč še dovolj močne, glavo pa povsem naravnano na zmago.

»V zadnjem krogu sem naredil vse, kar sem si zamislil. Na klancu sem bil med prvimi, spust pa prav tako končal v ospredju, tako da mi ni bilo treba popravljali položaja. Samo čakal sem na zaključno akcijo. Jasno pa mi je bilo, da bodo iz ozadja pridrveli tekmeci, ker je hitrost na ovinkih padla. Nenadoma, 350 m pred ciljem, sem se znašel v domala izgubljenem položaju. Trčil sem v enega izmed tekmecev, tako da mi je kolo nekajkrat poskočilo, a sem na srečo ostal na kolesu. S komolci sem si pomagal, da sem se prebil na mesto, na katerem se je pokazala majhna luknja. Rekel sem si, da ne bom popustil niti za milisekundo, četudi bom padel,« je opisal razburljiv razplet zadnje etape Mezgec, ki je ugnal oba velika tekmeca – Italijana Giacoma Nizzola in Francoza Nacerja Bouhannija, ki je osvojil rdečo majico najboljšega v šprinterskih uvrstitvah. Mezgec je na koncu zasedel šesto mesto.

Na novinarski konferenci je Kamničan na dolgo in široko razlagal o svoji karieri, vlogi v ekipi Gianta, a tudi o tem, kako je doživel prvi Giro leta 1994 v Kranju. Radovednemu italijanskemu novinarju je povedal, da se tega Gira ne spomni, čeprav je rojen v gorenjski metropoli, ker je bil pač star le šest let. Na koncu dolgega intervjuja z novinarji, ki imajo na Giru zelo radi nove obraze, je ugotovil, da bi najbrž ostal brez energije za tako veliko predstavo, če bi moral vsak dan še dobro uro po etapi hoditi po odrih in predstavah za zmagovalce.

Božič osmi, Polanc najboljši v skupni razvrstitvi

Borut Božič (Astana) je v Trstu zasedel 8. mesto, kar je njegova najboljša letošnja uvrstitev na Giru. Z dvema uvrstitvama v deseterico seveda ni bil zadovoljen, ker bi lahko več iztržil. Vendar pa njegova naloga na Giru niso bile visoke etapne uvrstitve, ampak pomagati tretjeuvrščenemu v skupnem seštevku Fabiu Aruju. »Na začetku sem skrbel za Scarponija, nato pa za Aruja, da sta varno kolesarila v glavnini v ravninskih delih etap. Svoje delo sem opravil, zato sem lahko zadovoljen,« je Božič ocenil nastop na Giru.

Jan Polanc je bil najboljši v skupnem seštevku. Zasedel je 42. mesto, za zmagovalcem pa je zaostal za uro in 45 minut. Izkazal se je v 14. etapi, sicer prvi gorski. Bil je v igri za zmago, a je končal na četrtem mestu. »Nisem si misli, da bom že na prvem Giru etapo končal v deseterici. Telesno in psihično sem tritedenski maraton zdržal brez težav. Jasno je, da sem po 3500 kilometrih utrujen, vendar pa sem zadovoljen, da sem preizkušnjo končal,« je ocenil svoj nastop 22-letni Gorenjec, ki je bil sicer na koncu drugi kolesar italijanske ekipe Lampre-Merida. Med mladimi kolesarji do 25 let je zasedel deveto mesto, o tej konkurenci pa vse povedo imena kolesarjev pred njim – Quintana, Aru, Majka, Kelderman, Henao ...