Maja Vidmar večino časa nekaj gibov pred drugimi

Športna plezalka Maja Vidmar danes ob 16.30 v dvorani Poden v Škofji Loki končuje uspešno kariero.

Objavljeno
03. april 2016 00.07
Janez Porenta
Janez Porenta
Po Martini Čufar, Luciji Podlipnik, Katji Vidmar in Nataliji Gros bo danes plezalne stene, vsaj uradno, zapustilo še dekle, ki je leta 2007 nizalo rekorde in zmagalo na kar šestih zaporednih tekmah svetovnega pokala. Drobcena, a vztrajna in trdoživa Škofjeločanka Maja Vidmar ima pri 30 letih zadosti izzivov v dvorani.

Da je Ločanka, jo izda že govorica. Nikdar se je ni trudila skrivati. In če je Ločanka, je kajpak vadila pod taktirko Romana Krajnika, ki je vse, kar v teh koncih pleza, gor spravil. »S svojimi uspehi je pustila pečat tako v slovenskem kot svetovnem športnem plezanju. V času, ko je posegla po najvišjih rezultatih, je poskrbela tudi za veliko večjo prepoznavnost tega športa pri nas,« o mlajši od sester Vidmar, obe sta (bili) plezalki, pove Krajnik.

Povzetek njenih dosežkov je impozanten: zbrala je 12 zmag za svetovni pokal, polovico – in za nameček še zapored! – v sanjski sezoni 2007, ko je tudi dvignila veliki kristalni globus. Dodala je še 35 stopničk, dve odličji s svetovnih prvenstev in še po dvakrat drugo in tretje mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. Še en čudovit spomin ima na leto 2007: za darilo in nagrado je dobila psa mopsa Roxyja, ki je v hipu postal njena zaščitna znamka.

Ko je tretje desetletje spravila pod streho, se je odločila tudi za nove izzive. »Seveda načrti ostajajo plezalni, toda v širšem pomenu in ne zgolj tekmovalni. Zanima me predvsem skala, iskanje novih plezališč, novih krajev, od športnoplezalnih do večraztežajnih smeri, vleče me v balvane in tudi v hribe. V plezanju najbolj zaživim, tam ne zmanjka izzivov. Rada pa bi tudi s svojimi dolgoletnimi izkušnjami pomagala mlajšim na poti do uresničitve njihovih sanj,« poudarja Vidmarjeva.

»Maja je vrhunska športnica, ki je v karieri nanizala kar nekaj res lepih rezultatov, zmag, tudi rekordov in težkih smeri v skali. Za slovensko športno plezanje je storila veliko in prepričana sem, da lahko s svojim znanjem, pomočjo in značajem marsikaj naredi tudi za prihodnje rodove. Doživljala sem jo kot odločno tekmovalko, predano svojim ciljem. Ob mojih začetkih v članski reprezentanci je bila na vrhu moči in v užitek je bilo spremljati sezono 2007, ko je suvereno zmagovala tekmo za tekmo. Z leti se je najin odnos spreminjal, rastel. Imeti ob sebi vrhunsko tekmovalko, športnico, hkrati pa še fajn osebo, je zagotovo prednost. Predvsem v zadnjih letih ji ni nikoli zmanjkalo energije in idej za takšne in drugačne zanimive dejavnosti. Želim jim vse najboljše še naprej,« ji je polaskala zdajšnja št. 1 slovenskega športnega plezanja Mina Markovič.

»Z Majo sva skupaj tekmovali in trenirali kar nekaj let, tako v mladinski kot članski reprezentanci. Večino časa je bila nekaj gibov pred mano in je bila za nas, druge plezalke, zgled. Občudujem njeno telesno moč in vzdržljivost, pa tudi vztrajnost pri treningih in zmožnost na tekmah pokazati nekaj več. V času druženja na tekmah in treningih so se seveda spletle tudi prijateljske vezi, sploh v trenutkih, ki jih lahko razumemo samo tekmovalke. Skupno veselje ob uspehih, pa tudi kakšno skupno obupavanje po neuspelih tekmah ... Zelo mi je v spominu ostala zadnja tekma Majine sezone 2007, ko je v Kranju potrdila zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala, zmagala pred domačim občinstvom, jaz pa sem ji takrat ponosno delala družbo na tretji stopnički zmagovalnega odra. Zares nor vikend,« pa se je spominja še ena že »upokojena« plezalka Lučka Podlipnik (nekoč Franko).

Še nekaj zanimivih izsekov iz njenih intervjujev med kariero. O tem, zakaj z Mino nista trenirali skupaj: »Ne vem, Roman pravi, da je tako najbolje, da ne bi že med treningi 'psihirali'. Tu in tam pa bi bil skupni trening koristen, ker je dobro imeti tudi na treningu pritisk.« O razliki med umetno steno in naravo: »V skali je drugače, narava vsak oprimek drugače oblikuje. Mene vsekakor bolj privlači narava. Tekme pač potekajo na umetni steni, ker v naravi tekmovanje težko izvedeš.« O trenutkih pred tekmo: »Poskušam se umiriti. Sebe, srce, dihanje. Razmišljam pozitivno in vem, da sem sposobna nekaj narediti.« In o njenih otroških željah: »Imela sem obdobje, ko sem bila zaljubljena v ananas. Želela sem imeti stojnico ali trgovino, kjer bi prodajala izdelke iz ananasa: jogurte, sladoled ...« Morda zdaj, po karieri.