Tiskane izdaje
Odbojkarski zvezdniški mladci so si oddahnili: »ata« Giba jih ne bo več spravljal v zagato! Pri 37 letih se je za mnoge najboljši igralec vseh časov odločil, da bo športne čevlje zagnal v kot in našel nove izzive. Pa čeprav je »emšo« dobro skrival. Bil je bolj skočen, eksploziven in živahen kot večina njegovih desetletje in več mlajših kolegov.
Ni bil prototip sodobnega vrhunskega odbojkarja. Bil je star in majhen. No ja, tudi še starejši »fosili« se podijo po parketih, neuničljivi ameriški podajalec Lloy Ball, denimo, pri 42 letih formalno še ni upokojen. In precej je tudi še nižjih igralcev od njega, ki mu letvica pokaže 192 cm, kar pa je danes, ko so odbojkarska moštva v povprečju višja od košarkarskih, sila povprečna višina, sploh za napadalca. A izkušeni Brazilec se ni s tem nikdar obremenjeval. Imel je namreč vse drugo: izjemen tajming, živalsko skočnost, eksploziv v rokah, hitrost, umirjen značaj in neizmeren intelekt. Navduševal je na parketu in ob njem. Bil je odbojkarski gospod in kot takšnega so ga dojemali soigralci, tekmeci, trenerji in sodniki.
Njegova formula uspeha je bila nadvse preprosta. Čeravno so ga drugi okronali za najboljšega doslej, se je Giba vselej, ko je stopil na parket, pustil učiti. Na nobenega trenerja – kljub avri nedotakljivega – ni gledal zviška, prej obratno. Tudi porazov ni jemal kot nekaj tragičnega, temveč kot priložnost, da je iz njih potegnil nekaj koristnega za prihodnje. »Célo življenje je učenje,« je bil njegov moto, ki se ga je dosledno držal. »V brazilski reprezentanci nas je kakih pet fantov v tridesetih, ki igramo skupaj že dolga leta in smo do potankosti uigrani. Pa se vendar na vsakem treningu ali tekmi naučimo nekaj novega, kar nam pomaga pri izboljšanju kakovosti igre,« se je razgovoril pred časom, ko je bil še član izbrane vrste.
Bil je tehnično dovršen igralec, z intelektom, širino in nepredvidljivostjo, taktično pa zverziran do skrajnosti. Ko je na drugi strani mreže nanj kot zver iz zasede prežal ruski blokerski orjak, 218 cm visoki Dmitrij Muserski, se mu roke niso zatresle. Proti fiziki se je boril z umom – uspešno. »Bil je zelo poseben, spektakularen igralec. Nekatere od akcij je znal izvesti povsem svojstveno, toda učinkovito. Bil je čudovit športnik, sploh glede na telesne predispozicije,« mu je polaskal brazilski selektor Bernardo Rezende in odstrl še eno tančico z zmagovalnega recepta: »Giba je bil rojen igralec za velike tekme. Ko je bil pritisk največji in si potreboval nekoga, da bi breme prevzel na svoje rame, si točno vedel, da bo on to storil brezhibno.«
Le dvakrat je, za kratko, pokleknil pred žvenketom novcev, sicer je prednost vselej dajal dobremu počutju v kolektivu. Tako je v sezoni 2007/08 oblekel majico nesramno bogatega ruskega velikana Iskre Odincovo, ob koncu kariere pa je prvič popustil pred vonjem arabske nafte, ki ga je pred tem že ničkolikokrat neuspešno mámila, in se podal na kratko avanturo k Al Nasru iz Dubaja. Na stari celini se je prvič preizkusil po prelomu tisočletja v dresu Ferrare, igralsko renesanso pa doživel v štirih sezonah pri (zdaj žalostno propadlem) Cuneu. Tam se je brusil pod taktirko trenerskih magov Andree Anastasija in Silvana Prandija, ki sta ga izklesala v odbojkarskega boga, ki je hodil po robu popolnosti.
Bil je nenadkriljiv borec. Že takoj po rojstvu je zmagal v prvi, največji bitki: v kozji rog je ugnal levkemijo, ki so mu jo odkrili pri rosnih šestih mesecih. Bolezen ga je ojačala, odločnost in nepopustljivost je vselej kazal tudi na parketu. Pa ne le tam – tudi v zasebnem življenju ju je potreboval. Predlani se je razšel s srčno izbranko, Romunko Cristino Pirv, tudi nekdanjo odbojkarico. Ta mu je prek odvetnika grozila celo z zapahi, ker naj ne bi plačeval preživnine za njuna dva otroka, hčerko Nicole in sina Patricka. Dotlej je Giba veljal za vzornega družinskega človeka z izjemnim čutom za otroke, saj ogromno časa prebije z malčki, ki se borijo z levkemijo. Za nameček je pred tremi leti osnoval projekt, s katerim od šest do 14 let stari mladeži z ulic pomaga osmisliti otroštvo in ji namesto orožja in drog ponuja odbojkarsko žogo.
Da, tudi Giba je »kriv«, da je odbojka – takoj za nogometom – drugi najpriljubljenejši šport v Braziliji. Sam je 2007. postal najboljši športnik leta v domovini, tudi sicer ima individualnih trofej v vitrini skoraj več kot klubskih in reprezentančnih. Naslednje bodo verjetno trenerske. »Odločitev za slovo od tekmovalnega športa je bila najtežja v mojem življenju. Po 25 letih zapuščam parket, zapuščam drugi dom. Moje potovanje je bilo polno zmag in porazov, ničesar ne obžalujem. Upam, da bo Giba ostal v srcih navijačev še dolga leta,« je kariero zapečatila nepozabna sedmica.
