Tiskane izdaje
Ljubljana – Plavalni as Peter Mankoč se je lani lotil novega izziva: postal je glavni plavalni trener v olimpijskem centru v Ankari. »V Turčiji mislijo, da bo plavalec, ki pri 12 letih doseže državni rekord, čez dve leti postal Michael Phelps. Pri nas smo veliko bolj realni, kako do uspeha,« je vzporednico med domačo in turško miselnostjo potegnil 35-letni Ljubljančan.
Izkušeni Ilirijan, ki je v plavanju pustil globok pečat z 11 naslovi evropskega prvaka v 25-metrskem bazenu, si je svojo pot želel nadaljevati v tujini. Najbolj kot trener na kateri od univerz v ZDA, a ker nima končane fakultete – Američani zahtevajo diplomo – je misli preusmeril k ponudbam iz Estonije in Turčije. Odločil se je za izziv v Ankari, kjer v olimpijskem centru trenira 17-člansko skupino najstnikov, starih med 14 in 17 let.
»Razmere za delo ob mojem prihodu niso bile ravno dobre, pravzaprav še vedno niso. Avgusta lani bi moral biti nov bazen že zgrajen, a na žalost še ne obratuje. Enako kot pri nas tudi v Turčiji za izvedbo takšnih projektov potrebujejo celo večnost. V zadnji polovici leta se stanje ni spremenilo. Vse drugo v sklopu centra, vključno z bivanjem za plavalce in trenerje, tudi atletski štadion pa športna dvorana, je na visoki ravni,« je Mankoč opisal okolje, v katerem službuje. Na plavalne treninge zato s fanti in dekleti hodi v bazen pod balonom.
V nedavnem pogovoru za Delo ga je njegov dolgoletni trener Dimitrij Mancevič pohvalil, da se je resno lotil novega izziva z uvajanjem sistema dela in testiranj, kot ga v Turčiji doslej še niso poznali. »Plavalce smo stestirali na suhem, tiste boljše še v vodi. Kakšna je ocena stanja? Nič kaj dobra. V povprečju merijo v višino 178 cm, najvišji plavalec je visok 183 cm. Pri takšni višini si težko resen tekmec drugim, saj so ponavadi visoki 190 cm oziroma dva metra. Punce so debelušne, za oboje pa velja, da imajo nizko mišično maso. Kar nam je uspelo, je bilo zbijanje maščob. Tudi pri plavalni tehniki so šibki. Večina jih konča plavalno pot pri 15 letih zaradi šolanja, boljši odidejo v Istanbul. Trenerji zato pilijo mladi rod, drugi jih ne zanimajo. Ne dela se na dolgi rok,« je sogovornik opisoval razmere za delo, ki so zanj ob prevzemu trenerske taktirke predstavljale velik izziv.
»Največji adut plavanja v Ankari je denar. Delovne tradicije nimajo, enako velja za sistem dela. Stika z vrhunskim plavanjem ne poznajo. Moj cilj je vzpostaviti sistem dela, v katerem se bo lahko razvijal tekmovalec s pravimi predispozicijami. Pristop trenerjev in plavalcev do dela potrebuje korenitne premike, saj ne poznajo pretirane discipline. Trudimo se, da bi plavalce spodbudili k razmišljanju z lastno glavo in prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja. Premiki so počasni, potrebnega je še veliko dela. Trenerje sem, denimo, večkrat povabil na naše treninge, da vidijo, kaj se dela prav, kaj narobe, pa nihče ni prišel. Pridružili so se šele na pripravah, ki smo jih imeli prejšnji teden v Ljubljani,« je vtise nizal Mankoč, ki se bo v naslednjih dneh sestal s Turki, da bi se z njimi pomenil, kako naprej, saj se niso držali vseh dogovorov in obljub. Za prihodnost ga ne skrbi, saj ima v rokavu še eno ponudbo iz tujine.
Kako pa mu ustreza življenje v Ankari? »Med bivanjem v glavnem turškem mestu sem spoznal, da se Slovenci ne zavedamo, kakšen biser imamo doma. Ponašamo se s čudovito naravo, imamo odlično geografsko lego. Ko smo leteli proti Ljubljani, sem iz letala opazoval pokrajino. Med premetavanjem po zraku se mi je kar srce smejalo,« je Mankoč poudaril, da ima domovino še raje, kot jo je imel pred odhodom na delovni izziv.
Tekmovalno plavanje pogreša, a se zaveda, da se kariera vsakega vrhunskega športnika enkrat konča. Zadnje besede sicer še ni rekel. Z mislimi je pri januarskem evropskem prvenstvu v 25-metrskem bazenu, ki ga bo gostil Izrael. Tam bi rad meril moči s tekmeci na 50 m delfin. »Kolena so zdaj v redu, čutim pa še bolečine v rami. Če se bo jeseni izkazalo, da me zdravstveno stanje omejuje pri pripravah na resen rezultat, bom končal kariero,« je za konec razkril Mankoč.
