Tiskane izdaje
In na njem bo neizmerno uživala, pravi ena najuspešnejših slovenskih tekačic vseh časov, trikratna olimpijka, evropska prvakinja v krosu in še bi lahko naštevali. »Vsi bodo lovili neke rezultate, a jaz sem svoje že dosegla. Rekordov ne bom več izboljševala, zato grem na tekmo z drugačnimi pričakovanji, veliko bolj sproščeno, saj me nič ne obvezuje,« je Helena Javornik spregovorila o svoji ljubezni do teka, ki traja že več kot trideset let.
Po tekmovalni poti je pravzaprav še zrasla, a v nekoliko drugačnih okvirih. Še vedno pa na tekmah dosega, za rekreativko, vrhunske rezultate. »Ker sem prejšnji konec tedna v Valencii odtekla polmaraton malo pod 1:23, lahko upam, da bi 42 kilometrov pretekla prej kot v treh urah. Če bom le imela svoj dan, če se bom normalno počutila in če bo tudi vreme ugodno. To je moja skromna želja.« Skromna želja, a za veliko v množici, s katero bo tekla, še vedno precej nedosegljiv rezultat. V Valencii je v svoji kategoriji za 15 minut premagala tekmice.
»Pri 50 letih je treba tudi poslušati svoje telo, zelo pomembna je regeneracija. Treba se je sprijazniti s tem, ne morem si postaviti nerealnih ciljev. Sebe poznaš, veš, koliko delaš in koliko lahko pričakuješ. Veliko rekreativcev dela napako, ko z velikimi pričakovanji hitro začne in tako tudi zapade v krizo,« je razmišljala in vsem tekačem položila na srce, naj si ne nalagajo dodatnih križev. »Saj že samo po sebi vse skupaj dovolj dolgo traja.«
Kriza vedno mine
Tek je bil od nekdaj njeno življenje, a tudi služba. Nekdaj je morala v njej dosegati čim boljše rezultate, danes je drugače, veliko lepše, pravi. Z možem Borutom Podgornikom vodita tekaško vadbo za skupine in posameznike, Javornikova v svojem podjetju dela tudi kot maserka. Teče najmanj šestkrat na teden. »Prej si bil z vsako tekmo obremenjen, saj si moral loviti neke rezultate, potrjevati svoje mesto in to je psihološko težko. Zdaj je to drugačna služba, ki jo zelo rada opravljam, v njej uživam. Vrhunski šport je krut, za zdravje škodljiv, rekreacija pa je priporočljiva.«
Vadbo vodi že štiri leta, zdaj se je udeležuje okoli 30 tekačev. Pravi, da niso tekmovalno naravnani, čeprav si seveda vsak želi izboljšati svoj čas. A tekmujejo sami s seboj, ne z drugimi. Dvakrat na teden se dobijo ob Treh ribnikih, po službi. »Seveda nismo vsi enako pripravljeni, da bi tekli skupaj. Zdaj se že toliko poznamo, da se razdelimo v tri, štiri različne skupine, nihče ne teče sam. Vedno se najprej ogrejemo, naredimo gimnastične vaje in nato tečemo. Ponavadi je enkrat na teden na sporedu kakšen daljši tek, drugi dan pa kakšni fartleki ali intervali.«
Seveda, velika večina bo tekla te dni v Ljubljani, zato so se posebej pripravljali tudi na ta njihov vrhunec sezone. »Okoli 35 nas je, dva tečeta deset kilometrov, osem nas gre na maraton, preostali pa vsi tečejo polmaraton. Ta razdalja je tudi najbolj priljubljena med rekreativci. Maraton je treba spoštovati, ne moreš trenirati nekaj mesecev in se podati na 42 kilometrov. Lahko bi, a negotovo je, kaj bi se zgodilo s tvojim telesom, vse leto bi prihajal k sebi. Treba se je tako telesno kot psihološko pripraviti, da z lahkoto zmoreš 42 kilometrov. Da si naslednjič spet želiš, ne da te je strah.«
V kolikšnem času pa je najoptimalneje, da se kdo pripravi na maraton? Odvisno od posameznika, kako je bil doslej aktiven in ali je prišel neposredno s kavča, pravi Javornikova. »V naši skupini ni nikogar, ki bi tekel eno leto, pa bi šel že na maraton. Najmanj dve, tri leta, vsaj kakšnih pet polmaratonov moraš imeti za seboj. Preteči 21 kilometrov in si reči: 'Samo še enkrat toliko, pa bo,' je napačno. Druga polovica maratona je precej težja. Vsi poznamo tekaški zid in krize, ki se pojavijo.«
Kako se z njo spopada sama, se ji kdaj še zgodi, da bi se v teku mučila in se zaletela ob zid? »Zame je lažje, saj po 50 maratonih že točno vem, koliko sem sposobna teči v normalnih razmerah. Na začetku se nikoli ne forsiram, je pa normalno, da po 30. kilometru pride kriza. In če to veš, se lahko bolj osredotočiš na to, da mine. Ker kriza vedno mine in tako greš naprej. Večina rekreativcev pa teh izkušenj nima. Po 30. kilometru se šele začne maraton. In če se v prvi polovici počutiš zelo dobro, se raje malo drži nazaj,« je še svetovala.
Je pa v njeni tekaški skupini nekaj tudi takšnih, ki se množičnih tekaških prireditev sploh ne udeležujejo. Tečejo, da se bolje počutijo in se razbremenijo stresa v službi. »Potrebujejo pa termin. Saj veste, samemu se ti včasih ne ljubi, ko pa veš, da te nekdo čaka, pa greš. Tečemo vse leto, v vsakem vremenu,« je dejala o svojih varovancih, ki nimajo velikih tekmovalnih ambicij, a zanje dela enako srčno, morda še z večjim motivom.
Včasih jo sprašujejo, kako lahko kot nekdanja profesionalka sploh teče tako počasi, s popolnimi začetniki. Nekateri pridejo stari 50, 60 let, potem ko se vse življenje niso ukvarjali s športom. A to, da se z njimi pogovarja, jim pomaga, jih motivira in po treningu vidi, kako so se sprostili, ji daje posebno zadovoljstvo. »Veseli me, ko vidim, da ljudje pridejo že zato, da se imamo lepo, da se družimo in razbijamo stres.«
Evropejci brez motiva
Že med kariero je tudi govorila, da ji več kot kolajne pomeni to, da lahko spoznava svet. Danes jo veseli, da jo kot nekdanjo profesionalko še vedno vabijo na velike tekaške prireditve. Tako je tudi kot rekreativka tekla v New Yorku, v Berlinu, Valencii ... »Vidim, da se me ljudje ne izogibajo, da se lahko z njimi pogovarjam, tudi pri nas se med tekači vedno bolje počutim, povabijo me na kakšno predavanje. Dober občutek je, ko veš, da te imajo ljudje radi,« je dejala, ko je pogovor nanesel tudi na tisto temnejšo stran njene kariere - doping. Atletska zveza jo je tedaj suma oprostila, CAS pa ji je naložil dveletno prepoved, ampak v resnici je šlo na koncu za kompromis, naložili ji niso niti stroškov obravnave. Kar nekaj časa je trajalo, da je prebolela. »To so stvari, ki jih ti ljudem ne moreš razlagati, saj jih niti nočejo razumeti. Takšnih stvari nikoli ne pozabiš, a sčasoma se zabrišejo.«
Foto: Tadej Regent/Delo
Po dopinškem šoku leta 2008 se je počasi tudi poslovila od tekmovalne kariere. A tek je ostal. Tudi v tistih težkih trenutkih se ga je oklenila. Ker je to pač njen način življenja. »Ljudje me sprašujejo, ali me po toliko letih nič ne bolijo kolena. Zjutraj me malo bolijo, a navajena sem, da vsako jutro telovadim eno uro, da lahko normalno delujem. To ti pa da šport - disciplino. Nekomu pa je pač težko vstati in priti pravočasno v službo.« In tako si želi živeti naprej, s tekom, zdravim načinom življenja, s svojimi tekaškimi učenci, ki ji dajejo energijo. Večjih tekmovalnih izzivov pred seboj nima.
Z vrhunskim športom je bolj malo v stiku, kljub temu pa je pokomentirala, denimo, slaba maratonska nastopa Slovencev na OI v Riu. Po njenem mnenju vse pojasni že norma: sama je morala za Atlanto teči 2:35, tokrat so na atletski zvezi postavili - rekreativno - normo 2:45. »Ker je nekdo poslal na OI tekmovalce s tako slabimi rezultati, ni bilo kaj drugega pričakovati. A to ni težava samo pri nas, vsa Evropa se srečuje s tem. Vedno več ljudi se ukvarja s tekom, a kakovost pada. Morda je krivo to, da imajo države vse več naturaliziranih tekmovalcev, da prihajajo Kenijci, Etiopijci in drugi afriški tekači. Evropejci in beli tekači pa nimajo več motiva trenirati. Včasih so še lahko živeli od tega, a danes ne več. Početi moraš še ogromno drugih stvari, da preživiš, zato se teku tudi ne moreš stoodstotno posvetiti. To je enako, kot če bi hodil v neko službo in vedel, da ne boš dobil plačila za opravljeno delo. Kdo bi hodil v takšno službo?«
