Tiskane izdaje
V petek smo ugotovili, da telesa ne moreš nategniti - upamo, da ste med sobotnim in, oziroma, bolje, nedeljskim tekom (ker dva dni zapored teči teden dni pred prvim maratonom ni pametno) o tem premišljevali. Tečemo lahko zgolj toliko in tako, kot nam to dovoljuje naprava, ki jo imenujemo telo. In čeprav duša, ujeta v tej napravi, včasih želi, da bi telo od sebe dalo več, to ne bo šlo - lahko se nam zgodi, da bo hotelo telo izpljuniti dušo ... Verjetno od tu pride tisti izraz »izpustiti dušo« ...
Upamo, da ni naša karma, da težimo tekačem. Radi bi vas le čim bolj pripravili na Ljubljanski maraton. In zato ponavljamo, še enkrat: če tečemo modro, v enakomernem tempu, se na vsaki okrepčevalnici odžejamo ali okrepimo z energijskim napitkom, če telo pravilno oskrbujemo s kakovostnim sladkorjem in tako dopolnjujemo pokurjene energetske zaloge, potem ... Potem bomo iz našega srečanja s tekaškim zidom pritekli kot zmagovalci.
Vsakdo, ki prvič teče na 21- ali 42- kilometrski razdalji, trešči ob zid, tekaški zid. Kako je to videti? Tako, da se ti naenkrat zazdi, da ne moreš več naprej. A hudir se ne skriva le v ženskah, temveč tudi v podrobnostih. In zato je tako: lahko se ti zazdi, da si preč, lahko pa je zares tako.
Ko sta fuč glava in telo
Treščiti v zid pomeni, da obdobje, ko nam postane težko, preide še eno agregatno stanje višje - postane nam zelo, zelo težko. Zagotovo sta takrat na hudi preizkušnji tako telo kot glava. Ne najprej prvo in potem drugo, ali narobe, temveč oboje hkrati.
Neugodna kombinacija. Gre za popolno prepletanje utrujenosti in spremenjenega načina razmišljanja, lahko bi rekli, da oteženega.
To je trenutek, ko se vse tisto, kar ste si kot načrt teka zamislili pred nastopom, sesuje v prah ob cesti.
Adijo, prazni upi, tekaška nebesa, dober dan, realnost, pekel, obut v tekaške copate!
Prav od tega, kako se boste spopadli s tekaškim zidom, je odvisno, ali vam bo tek uspelo končati, ali pa boste končali ob cesti kot nesrečen maratonski pocestnik.
No, vse zadeve so rešljive, morda je mogoče rešiti celo Slovenijo, samo nekaj znanja je potrebnega. Če vemo, zakaj se zaletimo v tekaški zid, boste tudi vedeli, kako se ob morebitnem trčenju z zidom odzvati na Ljubljanskem maratonu - zagotovo pa se vam tak karambol ne bo zgodil na vašem naslednjem nastopu.
Tu je; in ga hkrati ni
Hecno je, da vemo, da tak zid obstaja, hkrati pa ga ne moremo otipati, ni šans, da bi ga materializirali, je nekakšen tekaški Bermudski trikotnik. Če bi ga človek iskal, bi ga težko našel - razen, če se ne odloči preteči maratona. Tekaški zid je drugačen, kot strah, za katerega pravijo, da je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni, in ga ni mogoče otipati. Tekaški zid je nekoliko bolj izpopolnjen: čeprav ga ni, se zaletimo vanj.
Rekli smo že, da je preteči prvi pol- ali veliki maraton dolga pot, zlasti 42- kilometrska. Redkokdaj, ko vadimo za mali maraton, pretečemo 21 kilometrov, in tudi, ko se pripravljamo za maraton, so najdaljši treningi dolgi največ 30, le izjemoma in pri zares zagrizenih, 35 kilometrov. Iz lastnih izkušenj naj povemo, da je 30- kilometrski dolg tek ali, bolje, več njih v daljšem obdobju, za pripravo na prvi maraton povsem dovolj, da se človek približno seznani s tistim, kar ga čaka. In da - to je še bolj pomembno - najde tempo, v s katerim bom tekel.
Še to: 35-kilometski treningi so predolgi, uničili si boste sklepe, vezi, kite, mišice, hrbet, morda tudi željo, preteči maraton.
Dolžine na katerih vadimo, so torej prekratke, da bi učinek tekaškega zidu spoznal že na treningu.
Vrata v zidu
Govorili smo že o prevelikih pričakovanjih. Le-ta so prava vinjeta za trk ob zid, ki ga opevamo. Razlika je med tistim, česar smo zmožni, in onim, kar bi radi. Se spomnite, če po naši tekaški telenoveli polistate malo nazaj, kako smo svarili pred občutkom, ko se vam bo na pol- ali maratonu zdelo, da ste sposobni vsega, da vam gre tako hitro, kot še nikoli? Da iz kilometra v kilometer postavljate osebne rekorde?
Potem pa, naenkrat: bum! Z glavo ste v zidu, ki ga ni, a glava in telo vseeno počita. Hkrati. Smrt v živo.
Zato zdaj, ko delate načrt, s kakšnim tempom se lotiti Ljubljanskega maratona, pošteno razmislite, česa ste v resnično sposobni in česa si zgolj želite.
Pravilen odgovor je ključ, s katerim boste zlahka odprli vrata v tekaškem zidu.
Ne bodite žalostni, ker se tu članek o tekaškem zidu konča - še nekaj naslednjih dni se bomo zaletavali vanj.
