Tiskane izdaje
Ljubljana – Starejši ljubitelji šaha pomnijo nekatere sestrske fenomene. Denimo beograjskih sester Jovanović, ki so vladale na domači in tudi mednarodni sceni. Eksperiment s sestrami Polgar poznamo vsi: oče Laszlo, madžarski profesor, je želel dokazati, da prirojena nadarjenost za neko umsko disciplino ni potrebna in da vse nadoknadi trdo delo.
Za svoje tri hčere je izbral šah, izredno težko, takrat še povsem »moško« disciplino. In dosegel neverjetno. Starejši sestri je pripeljal do velemojstrstva, najstarejšo Suzano tudi do naslova svetovne prvakinje, najmlajšo Judito pa je lansiral med zvezde. Postala je daleč najboljša šahistka vseh časov, podrla milijon rekordov in se (lani) upokojila v slogu šahovskega Michaela Jordana. Leteča šahistka, najboljša za vse čase. S sestrskimi eksperimenti so nadaljevali predvsem v Rusiji. Sestrski par Sahatov, pa Kozinčev sta izpisala prenekatero čudovito zgodbo, tudi zlato olimpijsko. In končno sestri Muzičuk. Družinica iz Strija, mesteca ob šahovskem središču Lvovu, je povsem šahovska. Starša sta šahovska trenerja, dve deklici, Anna in dve leti mlajša Marija, pa »obsojeni« na eksperiment Polgar.
Anna je bila izredno učljiva, oče Oleg je stavil nanjo. Upravičeno, mladinske kolajne so padale kot za stavo, prehod med članice je bil neboleč. Njene nadarjenosti niso znali (želeli) prepoznati v Kijevu, zato jo je »posodil« Šahovski zvezi Slovenije. Koliko sreče je neverjetno dekletce prineslo našemu šahu! Pred leti se je prebila povsem pod vrh svetovne jakostne lestvice. Vseskozi čakamo na eksplozijo, veliki naslov, ki bi zaokrožil čudovito kariero. A v Anninem šahu je vseskozi čutiti nekakšen zadržek, preračunljivost, ki ji zagotavlja vrhunskost, ne prinaša pa najvišjih naslovov.
V njeni senci je odraščala Marija. Po sili razmer je bila bolj mamina punčka. Veliko sestro je oboževala, jo posnemala. Si želela podobnih uspehov. Prišle so kolajne, a nikdar tako blesteče kot Annine. Tudi njo so Ukrajinci zapostavljali, a ji še na kraj pameti ni prišlo, da bi menjala zastavo. Že od malih nog je veljala za trmasto, neustrašno bojevnico, precej manj občutljivo od senzibilne Anne. Marija je kaj kmalu tudi nehala posnemati sestrin trening. Očetove metode je sicer spoštovala, vendar je raje delala po svoje. Nasvete je sprejemala, vendar jih tudi zavestno, uporniško kršila. Kot sama rada reče, sestro obožuje, a šah dojema nekoliko drugače. Za razliko od Anne ne pozna kompromisa, vselej šahira na zmago, na vse ali nič. Njeni uspehi so prišli bolj zlagoma, a tudi nekoliko bolj logično. Ni manjkalo vzponov in padcev, značilnih za kariero mladih. Naslov državne prvakinje, prve kolajne z reprezentanco, prve turnirske zmage, preboj med prvih deset na svetovni jakostni lestvici. A vselej v Annini senci, vselej v vlogi »tiste Marije, Annine sestre«.
Zgodbo iz Sočija že poznamo. Na SP je Marija prišla šele v zadnjem hipu, s posebnim povabilom, po odpovedi prvakinje Hou Yifan. Prav tiste, proti kateri naj bi branila naslov prihodnje leto. Predstavila se je v svoji najlepši, najbolj iskreni podobi. Vsak dvoboj je bil drama zase, pa naj je premagovala slabše ali boljše od sebe. Vse do finala, edinega dvoboja, v katerem nasprotnici ni ponudila niti najmanjše možnosti. Finale je bil veličasten dvoboj dveh senzacionalnih deklet. Marija, »miss taktike«, kot so jo zaradi neustrašne, divje taktične igre poimenovali strokovnjaki, in Natalija Pogonina, z vzdevkom »miss comeback«, potem ko se je v Sočiju izvlekla iz štirih na videz izgubljenih dvobojev. A njen poslednji comeback v ruskem olimpijskem mestu je preprečila mala Ukrajinka. Le nekaj sto kilometrov od vojnih žarišč. Poraz, ki je Ruse bolel bolj od marsikatere granate.
Odslej bomo o sestrah Muzičuk pisali nekoliko drugače. Kot o tisti »Anni, starejši sestri petnajste svetovne prvakinje Marije«. Vsaj za zdaj. Zgodovino namreč pišejo šampioni.
