Marko Račič, najstarejši olimpijec, bo star 95 let

Najstarejši olimpijec je pred svojim 95. rojstnim dnevom gostoval na uredništvu Dela.

Objavljeno
21. april 2015 16.41
olimpijec
Vito Divac, šport
Vito Divac, šport

Ljubljana - Marko Račič, najstarejši slovenski olimpijec bo 25. aprila praznoval 95 let. Ob tej priložnosti so klenemu Belokranjcu v časopisni hiši Delo pod pokroviteljstvom Slovenskih novic pripravili slovesnost, ki so se jo med drugimi udeležili tudi velikani slovenskega športa Miro Cerar in Ivo Daneu ter nekdanji in sedanji predsednik olimpijskega komiteja Slovenije Janez Kocijančič in Bogdan Gabrovec ter predsednik atletske zveze Gregor Benčina, odgovorna urednica Dela Mateja Babič in gostitelj, odgovorni urednik SN Bojan Budja.

Še vedno zelo vitalni in pronicljivi Račič (pred dnevi so mu vozniško dovoljenje podaljšali za tri leta) se je zelo natančno spomnil 85-let dolge kariere atleta, trenerja in funkcionaja ter predavatelja in publicista. Od desetega leta je bil član viškega Sokola, nato Ilirije, Hermesa, Udarnika, predhodnika sedanje Olimpije, nato pa se je po koncu druge svetovne vojne za 20 let preselil v Beograd, kjer je najprej študiral DIF (Fakulteto za šport), nato pa je treniral v Študentu in Partizanu, naposled pa delal še kot trener v vojaškem klubu Partizan. Leta 1953 so ga poslali na trenersko specializacijo na Švedsko. Po treh mesecih je prišel domov in postal reprezentančni trener za štafete, nato pa v šestdesetih prejšnjega tisočletja še zvezni kapetan ženske rerezentance v času velikih uspehov evropske prvakinje na 800 m Vere Nikolić in srebrne skakalke v višino Olge Gere. Ponosen je še zlasti na žensko šprintersko štafeto Olga Šikovec-Draga Stamejčič-Zdenka Kolenc-Nada Simić, ki je bila na evropskem prvenstvu v Beogradu 1962 četrta, kar je še vedno najboljši dosežek katerekoli jugoslovanske in slovenske štafete.

V jugoslovanski reprezentanci je nastopil 15-krat, prvič pa leta 1940 na balkanskih igrah v Turčiji. Na 100 in 200 m je osvojil 4 naslove državnega prvaka, 7-krat pa je bil najboljši v štafetah. Bil je tudi 20-krat rekorder na 200 in 300 m ter 18-krat v štafetah. Na 100 m ima osebni rekord 10,8, na 200 m pa 22,1, na 400 m pa 49,0. Tekmoval je na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu (na 400 m in štafeti 4 x 400 m), na dveh evropskih prvenstvih v Oslu (1946) in Bruslju (1950), pa na 100 in 200 m, sicer svojih paradnih disciplinah.

V zrelih letih je bil 7 let predsednik trenerske organizacije, 16 let sodniške, pa vodja tekmovanj na sredozemskih igrah v Splitu 1979, balkanskih igrah v Ljubljani 1986 in univerzijadi v Zagrebu 1987.

Za bogato in uspešno delo v športu je dobil številna priznanja, med drugimi je leta 1967 prejel zlato plaketo AZJ, leta 1981 Bloudkovo nagrado, leta 1997 zlato značko evropske atletske zveze, leta 2003 pa je postal častni član Atletske zveze Slovenije. Leta 2008 je prejel priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja »Šport in promocija olimpizma«, leta 2009 pa tudi Rožančevo nagrado Mestne občine Ljubljana.