Martikan pri 35 letih ostaja za Savška velik izziv

Ljubljana – Že lep čas je dišalo po tem, da bo kanuist Benjamin Savšek podaljšal niz slovenskih slalomistov, ki so na progi na Savi že slavili zmago v svetovnem pokalu. V soboto je prepričljivo opravil z eno največjih travm svoje kariere, saj se mu je tacenski uspeh že leta izmikal, in krepko prispeval k oceni, da ima Slovenija ta čas izjemen kanuistični rod.

Kako dolgo ste sanjali, da boste podaljšali seznam slovenskih zmagovalcev v Tacnu, teh je bilo doslej šest, zmag pa osem?

Uf, dolgo, še posebej intenzivno pa od SP 2010, na tej progi sem namreč preveslal nešteto kilometrov. Že pred leti sem si začel predstavljati, kako bi bilo lepo zmagati na njej, ni lepšega, kot da ti to uspe pred domačimi gledalci. S tem, ko sem stal še stopničko višje od Michala Martikana, pa sem si izpolnil kar dve želji naenkrat.

Pravite, da je doma najlepše slaviti uspeh, pa je tudi najlažje?

Niti ne, na štartu je precej pritiska. Sploh, če štartaš kot zadnji in že veš, kakšne čase so dosegali tekmeci. To se mi je zgodilo lani. Na vrhu se precej sliši tudi napovedovalca in navijače. To zahteva še večjo zbranost. Letos mi je bilo po tej plati lažje, saj v finalu nisem štartal zadnji. Vseeno pa sem naredil že na drugih vratih napako. Mislil sem, da bo usodna, hkrati pa sem si govoril, naj mi bo polfinale za zgled, saj sem tudi v njem z dotikom, a dobrim časom prišel visoko.

Pritisk je bil včasih za vas velika ovira, kako je s tem zdaj? Glede na dosežke zadnjih let se zdi, da ste končno v obdobju, ko spustite konje ob pravem trenutku.

Res je, predvsem znam zdaj precej bolje oceniti, kako se lotiti vsakega izziva, ne veslam na vrat na nos, ampak s pametjo. Včasih moram pred kakšno kombinacijo vrat kar zategniti ročno zavoro, saj sem si že večkrat potrdil, da lahko več izgubim, če krajšam linije, kot dobim. Z dotikom namreč izgubim dve sekundi, s pravim krajšanjem pa dobim kvečjemu pol sekunde. Sem pa na sredi začutil, da bom moral na koncu dodati plin, če bom hotel kaj doseči in tam sem tudi dobil tekmo. A pritisk me bo pred finalom vedno spremljal, saj gre za deseterico najboljših na svetu in veš, da moraš dati vse od sebe.

Omeniti ste 35-letnega Martikana, ki že skoraj dve desetletji kroji svetovni vrh in se ponaša z dvema naslovom olimpijskega prvaka in štirimi svetovnega, skupno pa ima s SP, EP in OI kar 39 kolajn. Vam je res še vedno izziv?

Je, ker se zna vedno znova zavihteti na vrh. Letos je bil na vseh treh dosedanjih slalomih na zmagovalnem odru. Še vedno je merilo za uspeh na posameznem prizorišču. Res je fenomen. Mnogi sicer mislijo, da je že prestar, a z dosežki dokazuje nasprotno, s petih OI ima pet odličij. Če ga želiš premagati, moraš biti res dober.

Pa ste v minulih dneh in po rezultatih uvodnih tekem čutili, da v Tacnu lahko skočite na vrh?

Taktično sicer nisem načrtoval, da bom ravno v Tacnu doživel prvi vrhunec leta, a po drugi strani sem vedno govoril, da je domača proga prednost, hkrati pa tega nisem nikoli prej potrdil. Zaradi tega je bila želja še toliko večja in tudi to je naredilo svoje. Po tej zmagi bo v prihodnjih letih zagotovo lažje, manj bo pritiska. Sem pa res v dobri formi. Sem pa zdaj bolj umirjen in se zavedam, da sem sposoben doseči vrhunski čas. Včasih sem moral za to iti »prek sebe«, da sem prišel do tega, zdaj pa se zaradi izkušenj proge lahko lotim bolj mirno.

Zadnja tri leta ste se ustalili v svetovnem vrhu. Koliko pri tem pomaga močna domača konkurenca, saj vsi trije kanuisti spadate v svetovni vrh in ste drug drugemu veliki tekmeci?

Gotovo se pozna, da moramo že na izbirnih slalomih za reprezentanco včasih prek lastnih meja, da si zagotovimo mesto v ekipi. To je le dober trening, to nas krepi.

Kar pa prinaša v luči OI 2016 povsem drugo zgodbo, mar ne? V Rio de Janeiro bo lahko odpotoval kvečjemu eden …

Tako je, kar pomeni, da nas bo čakala spet stresna situacija in bo treba pokazati res vse. Kandidatov nas je več, bomo videli, kako se bo razpletlo. Tako izenačena ni bila kanuistična ekipa še pred nobenimi olimpijskimi kvalifikacijami. Čeprav je bilo že pred Londonom napeto, saj je bilo treba za nastop na OI dobiti štiri od petih slovenskih kvalifikacijskih tekem. Tudi tedaj je bilo zelo naporno, zdaj pa bo gotovo še bolj, saj smo še bolj izenačeni. Največ bodo pri tem odigrale izkušnje in glava.