Martina Čufar - mama, ki pleza

»Maman qui grimpe.« Če bi znal francosko, bi vedel, da to pomeni »mama, ki pleza«. Tako bi Martino Čufar Potard, pred 11 leti prvo slovensko zmagovalko kranjske težavnostne preizkušnje svetovnega pokala v športnem plezanju, označil njen dveinpolletni sin Tommy. Po tekmovalnih letih se ji ne kolca več, umetno steno je zamenjala za naravno, kjer veliko bolj uživa.

Kar 17 sezon in 260 nastopov je vpisala v svojo beležnico, preden ni pred sedmimi leti, na finalu v Kranju, plezalnih čevljev – vsaj uradno – zagnala v kot. »Na koncu sem bil zasičena s tekmami. Trenirala sem rada, na preizkušnjah pa mi je zmanjkalo želje, da bi smer preplezala do vrha. Najhuje je bilo v izolacijski coni na kakšen lep dan, ko me je veliko bolj vleklo v skalo kot na tekmo,« se spominja 36-letna Čufarjeva, v kateri je odločitev o koncu tekmovalne kariere tlela kar nekaj časa. »Več sem si želela plezati v skali, v dolgih smereh in visokih stenah. Že lep čas me je tudi bolel komolec in mi onemogočal dobre treninge, pa sem v knjigi Louise Hay 'Življenje je tvoje' zasledila, da so komolci povezani z odločitvami, spremembami. In sem se septembra odločila, da bo Kranj 2006 moja zadnja postaja.«

Sklepni nastop pred domačimi navijači je bil nabit s čustvi, čeprav se je končal že v polfinalu. »Bila sem zelo zadovoljna, saj sem plezala dobro in sproščeno.« In nato je potegnila črto, ošvrknila vitrino, v kateri ni bilo več prostora za pokale, in se zazrla v preteklost: »Prva prelomnica v karieri je bilo leto 1994, ko sem se prvič prebila v finale svetovnega pokala, česar nisem pričakovala. Nadaljnji mejniki pa so bili: leto 1996, ko je moj trener postal Tomo Česen, ki je znal moje plezalno navdušenje pravilno usmeriti, leto 2000 s prvo zmago na mednarodni članski tekmi v Puursu, leto 2001 z naslovom svetovne prvakinje in leto 2002 z zmago na mastersu v Serre Chevalierju in Kranju.« Še več kot kolajn in pokalov pa ji je tekmovalna kariera dala življenjskih izkušenj, prijateljev, zabavnih doživetij in potovanj.

In prav druženje, potovanja in skupne vragolije pogreša iz tistih časov. Tekem, izolacijskih con in treme prav nič. »Nazaj me ne vleče več, si pa tekme rada ogledam in redno spremljam dogajanje. Tu in tam se še udeležim kakšne preizkušnje: denimo svetovnih vojaških iger, saj sem zaposlena v športni enoti Slovenske vojske, ali Johanovega memoriala v Ospu zaradi veselja do plezanja v skali.« Že v sredo in četrtek jo čaka mednarodno vojaško tekmovanje v Chamonixu, na katerem bosta zraven tudi Mina Markovič in Maja Vidmar. »Zmaga bo šla zagotovo v slovenske roke,« se nasmehne Martina, ki jo naravne stene veliko bolj izpolnjujejo kot umetne. »Rada imam stik z naravo, s skalo, še najbolje ravno prav obsijano s soncem, da me ne zebe v prste.«

Še vedno strastna plezalka

Niti po koncu tekmovalne poti torej popkovine s plezanjem ni prerezala. Spoznavala je zvrsti, za katere prej ni bilo časa, denimo plezanje počí s sprotnim nameščanjem varoval. Onkraj luže se je v Indian Creeku v treh tednih naučila, kako se stvari streže, nato pa šla naravnost v Yosemite, v 1000-metrsko steno El Capitana, in z izkušenim soplezalcem »zgrizla« smer Golden Gate 8a 1000m. »Šest dni v steni je bila prava avantura, ki me je zasvojila, da sem jo še večkrat ponovila,« se z leskom v očeh spominja Gorenjka, ki je prve plezalne korake storila ob očetu v slovenskih gorah, denimo po Slovenski smeri na Triglav. Ko je pri 11 letih na planinskem taboru v Avstriji prvič poskusila športno plezanje na umetni in naravni steni, poti nazaj ni bilo več. »To je bila ljubezen na prvi gib. Od takrat sem očeta priganjala, da me je vozil naokoli, tako da je še on napredoval.« Le mamo je bilo na začetku malo strah ...

Niti pri pisanju diplomske naloge na fakulteti za šport je ni zaneslo daleč. Naslov: Poškodbe pri športnem plezanju. Sama v karieri z njimi – z izjemo nekaj vnetih komolcev in zvitih gležnjev – k sreči ni imela težav. Skupaj s trenerjem Alešem Jensterletom in Natalijo Gros je spisala tudi knjigo Z glavo in s srcem do vrha, novih knjižnih izdaj za zdaj nima v načrtu. Martina zatrjuje, da ni menedžerski tip, zato svojih dosežkov po koncu kariere ni unovčila. »Ne znam se prodajati kot nekateri drugi športniki,« odvrne ob tem. A doda: »Sem pa izkušnje in doživetja delila na predavanjih in plezalnih treningih. Dokler se nisem preselila v Francijo, sem kot trenerka tudi sodelovala pri pripravah mladinske reprezentance.«

Kaj torej Martina Čufar, poročena Potard, počne danes? Še vedno veliko trenira za dosežke v skalnem plezanju, s katerimi ohranja mednarodni razred po kategorizaciji OKS. V športni enoti Slovenske vojske je zaposlena, kar je najboljša možna služba za vrhunske predstavnike tistih panog, ki niso podprte z močnimi sponzorji. Sicer pa piše članke za plezalne revije, poučuje kundalini jogo, za resnejše trenersko delo pa zmanjka časa. »Raje ga posvetim sinu Tommyju. Dnevi z njim so pestri. Prihodnji september ga v Franciji že čaka šola,« poudarja Mojstrančanka. Bo tudi sin plezalec? »Z možem Nicolasom sva povsem zasvojena s plezanjem in vsako luknjo v njegovem delavniku (je gorski vodnik in inštruktor v gorski šoli Francoske vojske, op. p.) izkoristiva za skupno plezanje. Zelo nama gresta na roke 'francoska in slovenska babica', ki tudi za nekaj dni prevzameta varstvo Tommyja. On je sicer bolj lene narave in se še vedno raje pelje z vozičkom ali nosi na ramenih, kot da bi hodil. Verjetno bo umetnik, saj raje riše in igra na klavir.«

Druga domovina Francija

Francija je bila njena druga domovina, še preden je spoznala Nicolasa, vsa poletja je preživela na tamkajšnjih plezališčih. Pa jezik? »Učiti sem se ga začela sama, sprva s kasetami, nato na tečaju, vselej mi je bil zelo všeč, zato so ure tečaja minile hitro kot ure plezanja.« Zdaj že štiri leta živi večinoma v Franciji, domotožja nima, poleti pride na obisk veliko plezalnih prijateljev iz Slovenije, družina se napove dvakrat do trikrat na leto, Martina se prav tolikokrat vrne v domovino. »V tem času ima Tommy intenziven tečaj slovenščine z babico, teto in stricem,« se nasmehne. V Franciji jo najbolj moti astronomska cena sadja. »Jabolk sploh ne kupujem, ker se mi zdi greh dati skoraj tri evre za kilogram sadja brez okusa. Raje jih naročim v domovini in mi jih priložnostno pripelje kdo iz Slovenije. Pa še skuto zraven, za dober štrudelj.«

Še bliskovita vrnitev k jogi. Kundalini jogi pravzaprav, za katero je opravila tudi učiteljski tečaj. Izvaja jo vsak dan zjutraj, ko Tommy še spi. »Te ure so mi dragocene, saj mi dajo energijo in ideje za ves dan.« Priljubljena in še prepoznavnejša je postala, ko so ugledne revije objavile njene fotografije ravnotežnih položajev na vrhu špic nad Chamonixem. »Vselej, ko vidim kakšen špičast vrh ali skalo, rada testiram ravnotežje in naredim lepo fotko. Ker se mi z vrha ponavadi mudi v dolino, pa ni časa za pravo seanso joge,« duhovito pripomni.

Martina je sicer profesorica športne vzgoje in trenerka športnega plezanja, prosti čas si zapolni s tekom na smučeh in branjem knjig v francoščini. Še letos bi rada šla z družino malo na morje, za katerega poleti ni bilo časa. »Zime pod Mt. Blancom so mrzle, zato vselej radi pobegnemo na jug, v Provanso. Tam se z Nicolasom čez nekaj let vidiva v lepi kamniti hiški z vijoličastimi polkni in seveda stenami nedaleč stran.«