Tiskane izdaje
Med osrednjimi športnimi dogodki poslavljajočega se poletja je bilo svetovno prvenstvo v plavanju, ko je Budimpešta pripravila predstavo, kot je v tej panogi še ni bilo. V dogodku je seveda užival tudi cenjeni italijanski plavalni strokovnjak Andrea de Nino, s katerim smo se pred dnevi pogovarjali tako o tem SP kot tudi prihodnosti plavanja in pogostejšim spektaklom v vodi.
V Ljubljani je obiskal svojega stanovskega kolega in osebnega prijatelja Dimitrija Manceviča, nekoč trenerja dolgoletnega slovenskega reprezentanta Petra Mankoča, slednji pa je nekaj časa vadil prav v izbrani skupini italijanskega strokovnjaka. »Uf, to so bili lepi časi. Čudovito je bilo delati s profesionalci ravni Mankoča, Jevgenija Korotiškina, Milorada Čavića. Ne bom pozabil našega izjemnega pripravljalnega tabora na Ptuju, takrat me Dimitrij ni navdušil le po športni ali trenerski plati, temveč tudi po človeški. Vedno je bil pripravljen za pomoč, sodelovanje, izmenjavo mnenj, zato še danes ohranjava to prijateljstvo,« je povedal Italijan, ki ob Mankoču med slovenskimi športniki posebej ceni tudi upokojeno alpsko smučarko Tino Maze. Občudoval je njene podvige na strminah olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, ploskal tisti sanjski beri točk v sezoni svetovnega pokala 2012/13, kajpak mu je bila blizu tudi zaradi znanja italijanščine.
»Toda prav primer Tine in seveda tudi drugih šampionov zimskih strmin jasno razkriva, kako pomembno je njihovo pogosto pojavljanje v javnosti. Vsaj v alpskih in nordijskih deželah od novembra od marca ni vikenda brez prenosov dogodkov v različnih panogah na snegu. Javnost si izbere svoje ljubljence, občuduje zmagovalce in tako spoznava šport. Kdor je spremljal plavanje z lanskih OI ali letos iz Budimpešte, je res lahko užival, toda kdaj bo zdaj navadni smrtnik spet lahko videl Katinko Hosszu, Sarah Sjöstrom ali številne ameriške ase iz bazenov,« se sprašuje Italijan, ki trenutno ne dela z večjo skupino plavalcev kot nekoč, temveč je le osebni trener Južnoafričana Chada le Closa, olimpijskega prvaka iz Londona 2012, lani v Riu pa dvakrat srebrnega. Tekmovalca, ki je aprila letos praznoval 25. rojstni dan, bi rad pripravil še na naslednji olimpijski lov na kolajne – za Tokio 2020.
A obenem se bo zavzel tudi za večjo prepoznavnost plavalnega športa, o kateri se je spomnil ob primerjavi s smučarskmi panogi. »Pa ne le na sneg, tudi na atletiko sem pomislil. Športni svet dobro ve, kako pomembni in odmevni sta na olimpijskih igrah tekmovanji v atletiki in plavanju. Toda pri prvi javnost nato lahko sledi prestižni diamantni ligi, pri plavanju le ozka skupina poznavalcev ob bazenu spremlja še manjše dogodke. Zato bi bilo dobro, ko bi imeli serijo tekmovanj z vsemi najboljšimi, pa kakorkoli že imenujemo takšno zgodbo. Mar bi Leo Messi bil priljubljen po svetu, če Barcelona ne bi redno igrala tekem domačega prvenstva in povrhu še lige prvakov,« še eno primerjavo najde de Nino in razkrije tudi, kako je na kultni rimski bazen Foro Italico, tik ob Olimpijskem štadionu, privabil le nekaj dni po svetovnem prvenstvu v Budimpešti lepo udeležbo tekmovalcev iz vodilnih svetovnih plavalnih velesil. Družbi ZDA, Avstralije, Kitajske, Južne Afrike, Madžarske v bazenu seveda pripada tudi njegova Italija, a tokrat je vodil mednarodno ekipo, ki jo je pred petimi leti ustanovil ukrajinski bogati poslovnež Konstantin Grigorišin. Oziral se je po kijevskem Dinamu, ki je zbiral kakovostne nogometaše iz različnih dežel, prepričan je, da je tudi v plavanju mogoče pripraviti dober športni posel. Tako so člani te zasedbe omenjeni le Clos, še drugi južnoafriški as iz bazena Cameron van der Burgh, Rus Jevgenij Rilov, Ukrajinec Mihajlo Romanchuk, sijajna litovska plavalka Ruuta Meilutyte itn.
»Si predstavljate, kakšno reklamo bi lahko plavanju ponudila takšna ekipa, ko bi pogosteje nastopala skupaj,« nam posebej poudari Italijan, ki bo spektakularno tekmovanje iz letošnjega Rima ponovil tudi v naslednjem letu, najverjetneje spet v italijanski metropoli ali pa v Parizu. »Želja za prihodnost je jasna. Prodreti poleti še v druga mesta, ne moremo le na vsaki dve leti čakati na svetovno prvenstvo. To je premalo! Zimska tekmovanja v kratkih bazenih odmevajo še manj, pomembna so seveda za plavalce in stroko, a ta športna panoga bi se dejansko razcvetela v seriji tekmovanj. Naj si gre za posameznikov, ali posamezne nacionalne ekipe ter takšno, ki smo jo imeli nazadnje v Rimu,« je še omenil in si ob mestih, kjer bi lahko prirejali spektakle, močno podčrtal tudi Ljubljano: »Vem, tukaj so težave z bazenom, to za plavanje zagotovo ni dobro. Toda takšno tekmovanje bi tu najbolj odmevalo, če bi montažni objekt postavili na Prešernov ali Kongresni trg. Pa ga ne bi bilo treba takoj podreti. Kaj pa če bi vsaj še za nekaj dni omogočili tam plavanje tudi navadnim smrtnikom. Tudi tako bi jim lahko približali šport.«
