Tiskane izdaje
Celje - Mihael Žgank, slovenski junak z zadnjega svetovnega prvenstva v Budimpešti, je presenetil z napovedjo, da bo v prihodnje branil barve Turčije, kamor se bo preselil. Kot je po današnjem izvršnem odboru Judo zveze Slovenije dejal judoist iz Migojnice pri Celju, nekoč selitve nazaj v Slovenijo ne izključuje, »morda bom s seboj prinesel kaj dodatnega znanja, ki ga bom pridobil v tujini. Če bo šlo vse kot mora, bi lahko že čez nekaj mesecev pričel zbirati točke za jakostno lestvico, ki je pogoj za uvrstitev na olimpijske igre, v reprezentanci Turčije.«
»Zvedel sem že po evropskem prvenstvu spomladi, ko sva se po spodleteli borbi pogovarjala približno dve uri. Njegovo razočaranje je bilo veliko, takrat je nameraval prenehati z judom, saj je bil zelo razočaran, ker ni bilo rezultata. Takrat je dejal, da bo končal kariero, če nič ne naredi na svetovnem prvenstvu. Potem pa je uspel, to je bil njegov vrhunec in po prvenstvu mi je dejal, da bi želel v nadaljevanju poskrbeti zase,« je za STA spregovoril strokovni direktor Fabjan, tvorec največjih uspehov tega športa pri nas.
Svojega nekdanjega varovanca povsem razume. »Odločil se je za selitev, ker ne želi končati kot nekateri športniki. Dobil je dobro ponudbo, finančno gledano. Tako kot sem jo sam nekoč dobil tudi jaz in se boril za Avstrijo ter šel s trebuhom za kruhom, tako gre zdaj Miha,« je povedal Fabjan.
»To zame ni razočaranje, tu gre za njegovo eksistenco. Bil je moj vojak od vsega začetka, nazadnje pa je delal z Igorjem Trbovcem in tudi Urško Žolnir, saj sem imel sam preveč dela. Veliko je sodeloval z nami v klubu v zadnjem času, vsa dela smo imeli razdeljena, nazadnje ga je največkrat vodil Trbovc. Žgankova selitev absolutno ni razočaranje, mi je pa hudo. Ko te enkrat zapusti tekmovalec ... A ga moraš na drugi strani razumeti,« je komentiral Fabjan.
Mnogi športniki po končanih karierah životarijo, tudi judo je tak šport, da borci v času aktivne poti ne bogatijo. »V Turčiji bo imel dobro podporo, več trenerjev, fizioterapevte, Turki plačajo, kupijo, kogar hočejo, denar je pač številka ena. Imel bo tudi boljši sparing, že sam sem ga po tega moral pošiljati v Azerbajdžan, Avstrijo, Turčijo ... Čeprav zdaj naša država že da nekaj za športnike, govorim o denarju in nagradah, pa ti gledajo tudi na obdobje po končani aktivni karieri. Sam lahko povem, da kot trener s petimi olimpijskimi medaljami in Bloudkovo nagrado recimo nisem med upravičenci do pokojninskega dodatka ob upokojitvi, to se mi ne zdi prav,« je brez dlake na jeziku še dejal Fabjan.
Njegov zdaj že nekdanji borec lahko že v nekaj mesecih slovenski kimono zamenja za turški. »Miha bo zdaj šel, takoj ko dobi izpisnico, najprej od kluba, potem pa še od zveze. Sam mu ne bom delal težav, rad bi samo, da mi po pravilniku zveze vrnejo, kar mi kot tistemu, ki je največ vložil vanj, pripada. To je 15.000 evrov, čeprav lahko povem, da tudi 100.000 evrov za takega borca, glede na vložke, ne bi bilo dovolj. Upam, da se bo izkazala tudi turška zveza, nam v zameno zagotovila nekaj priprav pri njih in v nobenem primeru borca ne bom oviral pri tem prestopu. Verjamem, da se bo nekoč vrnil in nam prinesel, morda kot trener, nekaj tega znanja o južnem načinu judo borbe,« je zaključil.
