»Možno je uspeti tudi v teku na 400 m«

London – Svetovno prvenstvo in sezona se za Luko Janežiča nista končala po njegovih željah. Tek, ki ga je prikazal v 1. krogu 400 m, nikakor ni bil takšen, da bi postavil piko na i odličnim mesecem. A se je spet nekaj novega naučil, prihodnja sezona pa bo tudi »prijaznejša« z EP v Berlinu. Janežič se domov vrača šele jutri, tako da je imel v Londonu dovolj časa za pogovor. 

Nekajkrat ste že prespali 1. krog SP in razmislili o vsem. Do kakšnih spoznanj ste prišli?

Vseskozi si govorim, da ta tekma ne sme vplivati na mojo psiho, moram gledati celotno sezono, ki je bila dobra, boljša, kot smo pričakovali. Skušal se bom čim manj obremenjevati s tem, kar se je zgodilo tu. Najbrž smo naredili kakšno 'napakico', da sem zbolel pred SP, to je bila za vse nas še ena 'šola'.

Komu gre največ krivde, da ste zboleli prav pred SP?

V sezoni je bilo veliko vrhuncev in težko je biti dober na EP do 23 let, v diamantni ligi in še na SP. Pač, na EP sem imel namen vzeti zlato kolajno in sem se na to tekmo resno pripravil, v najboljši formi sem bil na Poljskem in še potem v Monaku, nato pa je vse skupaj malo padlo. Ne samo po zdravstveni plati, tudi moja forma ni bila več optimalna. Kriv ni nihče za to, kar se je zgodilo, vsi smo bili premalo pozorni. Če bi večkrat preverjali krvno sliko, kar športniki pač počnejo, bi videli že prej, da sem na meji in bi se prej odzvali. Tako pa je prišlo do izgorelosti. Krvno sliko smo v preteklosti že preverjali, a smo to opustili – ne vem, zakaj.

Ste se tudi v glavi malce prekmalu »odklopili«, saj ste že na DP dejali, da ste v tej sezoni dosegli vse, kar ste želeli?

Morda tudi malo. Če sem iskren, je bil tek pod 45 sekundami v Monaku zame presenečenje. S tem sem izpolnil zares, zares velik cilj, za katerega nisem vedel, ali ga kdaj sploh bom. Ob tem sem si morda v glavi res prekmalu rekel, da je to to. Tudi zato nisem prepričan, če bi bil pravi na tem prvenstvu, četudi ne bi zbolel.

Je bilo SP sploh vaš glavni cilj sezone? Zakaj ste dali takšen poudarek EP do 23 let, saj vemo, da v absolutnem merilu v teku na 400 m to ne pomeni prav veliko?

To je bila moja zadnja tekma v tej kategoriji. Vedno je pač lepo zmagati, osvojiti kolajno, biti evropski prvak, tudi tu so me predstavili kot prvaka. Mislim, da to vendarle kar šteje. Cilj je bila zmaga in vesel sem, da mi je uspelo, od te konkurence sem se poslovil z zlato kolajno. To je bil eden od več vrhuncev sezone, poslej pa se bom res osredotočil samo na velike tekme in se moral dokazati še na teh.

Kako bi ocenili sezono, v kateri ste dosegli kar nekaj odličnih rezultatov, a doživeli razočaranje na svetovnem prvenstvu, kot že v zimskem delu na EP?

Vseeno bi jo ocenil kot najboljšo doslej. Če sem iskren, bi raje podpisal za čas pod 45 sekundami, kot pa da bi tu v 1. krogu tekel 45,5 ali 45,2 v polfinalu. Zame je Monako s 44,84 vreden več. Sezona je bila zelo dobra, seveda pa zaradi vsega tukaj ostaja grenak priokus. Nikoli ni lahko sezone končati z ne najboljšim nastopom. Pač, v prihodnje bo treba paziti na zdravje in to, da bo glava na pravem mestu tudi po velikih dosežkih.

Ta čas ste tretji na evropski lestvici, kaj vam pomeni ta rezultat?

To pomeni, da lahko v naslednjih letih dobim kolajno na evropskih prvenstvih, kar je tudi moj cilj. Ne rečem, da se bo to zgodilo že prihodnje leto, morda pa tudi, glede na to, da sem bil že peti, vsako sezono pa je cilj nekaj več od tega, kar sem že dosegel. Podatek, da sodim med najboljše tekače v Evropi, je spodbuden.

In kaj vam pomeni pogled na finaliste SP, med katerimi ni nobenega Evropejca ...

Razpletlo se je približno tako, kot smo si predstavljali. Moj rezultat iz Monaka je nekje na meji finala, no, tu bi bilo to resda malo premalo. Seznam finalistov je pokazatelj, da ta čas ni Evropejca, ki bi lahko tekel na takšni ravni. A veliko jih je v preteklosti že bilo.

Razmišljate kdaj o tem, zakaj ste si izbrali disciplino, v kateri je tako zelo težko uspeti na svetovni ravni?

Discipline si ne izbereš, ona izbere tebe. Atletska pot te pripelje tja, kjer si najboljši, samega sebe tudi ne vidim v neki drugi disciplini. Ne obremenjujem se s tem, kako zelo zahteven je tek na 400 m, ali s pomisleki, da smo Evropejci brez možnosti. To je zame le dodatna motivacija, hočem dokazati, da se da. Veliko več pač pomeni doseči nekaj na 400 m kot pa denimo v skoku v višino, to je velika razlika, ki jo vsi opazijo. Hočem biti v disciplini, ki je zares vrhunska.

Ste se kdaj na to temo pogovarjali z Maticem Osovnikarjem, ki se je na SP v Osaki na 100 m prebil v finale?

Ne, nikdar, mislim, da z njim skupno nisem spregovoril treh besed. On je ravno končal kariero, ko sem sam začel dosegati resnejše rezultate. Je pa res, da je zgodba podobna, bil je najhitrejši belopolti tekač, finalist SP, upam, da lahko to ponovim.

Po slovesu Usaina Bolta bi bil lahko prav tek na 400 m paradna disciplina zavoljo Wayda van Niekerka.

To bo le še dodaten plus, bolj si prepoznaven, želim biti del discipline, ki jo ljudje radi spremljajo. Mislim, da bo z van Niekerkom to res najbolj izpostavljena, gledana disciplina.

Vas pogosto omenjajo kot prihodnost slovenske atletike. Ste nared za to vlogo?

Ne vem, če sem sicer samo jaz, čeprav sem letos res izstopal v moškem delu. Vsekakor se vidim v tej luči, tudi dokazujem to, se pa s tem ne obremenjujem. Tako pač je in rad sem opažen.

Tu ste podpisali pogodbo z opremljevalcem Nike. Je tudi to potrditev dobre sezone?

Da, pogodbe res ni tako lahko dobiti. Veliko atletov sicer ima opremo tega proizvajalca, a nima pogodbe. Meni jo je uspelo dobiti, kar vsekakor je dokaz dobre sezone, to je velik korak v karieri.