Tiskane izdaje
Kaj imajo skupnega Usain Bolt, Tina Maze, Peter Sagan in Jakob Fuglsang? Vsi bili »žrtve« bližnjih srečanj s televizijskimi snemalci. Jamajška strela jo je po padcu na kitajskega snemalca odnesel brez posledic. Olimpijska in svetovna prvakinja v smuku občasno še čuti posledice trčenja na predolimpijskih igrah v Sočiju. Peter Sagan je na Vuelti odstopil in jo odnesel le z odrgninami.
Drugi njegovi sotrpini na dveh kolesih so ponavadi končali v bolnišnicah z zlomljenimi ključnicami, nogami, rokami, pretresi možganov. Odrgnine so sicer zelo boleče, vendar pa hitro premostljive. Zanje so sreča v nesreči, tako so jih vajeni, da nadaljujejo z dirkanjem. Bolt se je iz svoje nesreče pošalil v svojem slogu, vprašanje pa je, če bi se, če bi doživel zlom ali pa tako trd udarec, kot ga je denimo Mazejeva. Iz dogodka v Pekingu je naredil celo šov in se na letališču v Londonu prikazal na »segweyu« (samovozu oziroma sodobnem dvokolesniku).
Medtem ko so nesreče s televizijskimi snemalci v atletiki, smučanju in drugih športih bolj ali manj redke ali pač naključne, ker je na tekmah poskrbljeno za celovito varnost udeležencev (proslavljanje zmag seveda ne sodi v ta sklop), pa so v kolesarstvu postale reden sestavni del največjih dirk. Samo letos jih je bilo toliko, da se je sprožil alarm.
V Novozelandca Jessa Sergenta se je na baskijskem touru zaletel motorist. V Flandriji se je spremljevalno vozilo z mehaniki Shimana zaletelo v Sylvaina Chavanela. Danca Jakoba Fuglsanga so na Touru zbili na tla, ko je bil v ubežni skupini z lepimi možnostmi za etapno zmago. Enako se je zgodilo Belgijcu Gregu van Avermaetu na VN San Sebastiana. Večini ljubiteljev kolesarstva je zagotovo v spominu ostala nesreča Španca Juana Antonia Fleche in Nizozemca Johnnyja Hoogerlanda, ki ju je avtomobil pri hitrosti več kot 50 km/h zbil v bodečo žico. Prav tako tudi padec Nemca Tonyja Martina na Touru 2013. Pred dvema letoma je na VN osvoboditve Italije v Rimu snemalec RAI zbil Mateja Mohoriča ...
Mednarodna kolesarska zveza je pred tremi leti že uvedla licenciranje spremljevalcev kolesarskih karavan. Vsi morajo opraviti seminar oziroma tečaj, dovoljenje za spremljanje dirk pa velja dve leti. Vsak voznik ga mora priložiti akreditaciji. Vožnja na motorju v pelotonu zahteva določen temperament, spretnost in veščine, ki pa niso zagotovilo za popolno varnost. Na dirke namreč prihajajo različni prerezi motoristov – eni so izkušeni nekdanji kolesarji, drugi spet navdušenci, ki imajo radi izzive kolesarskih dirk, tretji in najbolj zanesljivi so profesionalci. Zlato pravilo dirk je, da mora biti kolesar vedno na desni, naloga spremljevalnih motorjev in vozil pa je, da so vedno zunaj njegove poti. A je to, kot zagotavlja Luke Evans, eden izmed voznikov snemalcev na Vuelti, velikokrat nemogoče. Dejstvo je, da kolesarji radi nenadoma spreminjajo smeri, še zlasti pri zoženjih na cestah, ostrih ovinkih.
V kolesarstvu je zadnja leta trend prikazovanje znamenitosti krajev, kjer karavane kolesarijo, zgodovinskih spomenikov in drugih turističnih znamenitosti, torej vsega, kar sodi k promociji. Pogledi skozi kamero so seveda različni od dirke do dirke, v središču pa morajo biti kolesarji. Ti pogledi pa prinašajo določene nevarnosti.
Za nesreče, v katerih so udeleženi gledalci, motoristi, avtomobilisti, je veliko vzrokov, za bližnja srečanja s snemalci pa zagotovo želja režiserjev po ekskluzivnosti in osvetlitvi dirke oziroma tekmovanja iz vseh možnih zornih kotov, da bi bil gledalec doma v fotelju nenehno v središču dogajanja.
Peter Sagan, ki je bil na najlepši poti, da osvoji majico najboljšega šprinterja na Vuelti, a je moral odstopiti, ko je bil v igri za etapno zmago, meni, da bi morali imeti kolesarji v karavani absolutno prednost oziroma da bi morala biti njihova varnost naloga vseh. »Nesprejemljivo je, da si je poskušal motorist skozi karavano utreti pot pri tako veliki hitrosti. Kolesa so na ostrih ovinkih najhitrejša, vsako srečanje s katerimkoli drugim udeležencem dirke, tudi gledalcem, pa se konča s padcem. Pri nesrečah gre največkrat za človeške napake, žal pa so v profesionalnem športu preveč pogoste, da bi bile sprejemljive,« Sagan zavrača malomarnost in dodaja, da neprevidnost in želja po ekskluzivnosti nista opravičilo za napake. Nobenega dvoma seveda ni, da bi morali biti udeleženci tekmovanj nedotakljivi, na kolesarskih dirkah pa bi morali preprečiti bližnja srečanja s spremljevalnimi vozili za menjavo koles in še zlasti motoristi, sodniki in snemalci. Lahko si predstavljamo, kako bi bilo na nogometnih tekmah, ko bi sodniki in snemalci tekali po igrišču, da bi prikazali čar igre ...
Vendar pa bo to bržkone neuresničljivo, ker športnega spektakla brez televizijskih prenosov ne bi bilo. Kolesarstvo in vsi drugi športi lahko veliko prispevajo k varnosti, če bi se ji posvetili toliko, kot se dopingu. Življenja kolesarjev so na cesti namreč veliko bolj ogrožena kot v laboratorijih.
