Na nikogar drugega nisem bil jezen kot le nase

Ko se je leta 2003 hudo poškodoval v prometni nesreči in so mu zdravniki napovedali, da nikdar več ne bo stal na nogah, ni izgubil volje niti energije, s katero je od nekdaj živel zelo dinamično življenje. Zato lahko danes 41-letni strelec iz Gornjega Grada tudi reče, da je najsrečnejši človek na svetu. Tega ni spremenila niti za las izgubljena zlata kolajna in posledično nekoliko kisel nasmešek v Riu.

Pravite, da imate na London najlepše spomine v življenju, kakšni pa bodo ostali na Rio? Bo res ostal grenak priokus, čeprav ste osvojili srebrno kolajno?

Prva kolajna je le prva, ima poseben čar. Ne morem reči, da bo na Rio ostal grenak spomin. Športnik gre na tekmovanje, da doseže čim boljši rezultat. Vsi se borimo za kolajne, če jo osvojiš, je to res nek poseben občutek. Ampak vseeno je boleče izgubiti zlato kolajno, ko jo že držiš v rokah. Unovčil sem vse svoje znanje, a na koncu sreča ni bila na moji strani. Po drugi strani pa je tudi ponovitev uspeha izpred štirih let precej redek dosežek.

Če bi vam kdo pred igrami ponudil srebro ...

... bi seveda takoj podpisal.

Koliko večji pritisk ste čutili v finalu, ko vam je na poti do naslova paraolimpijskega prvaka stala kolegica Veselka Pevec, za katero ste vendarle vedeli, da vas na treningu ni dohajala?

Tekmovalci se med seboj poznamo, dobro vemo, koliko je kdo sposoben, toda vsak gre po svoj rezultat. Jaz se ne obremenjujem s tem, kdo je na drugi strani, temveč delam zase. V zadnjem strelu se mi je zameglilo pred očmi, izgubil sem ostrino in ko se je puška sprožila, sploh nisem bil v pravem položaju. Res sem bil slabe volje. Veliko je bilo naključij. Lahko sem še tisočkrat v enakem položaju, pa se tak primer ne bo ponovil.

V takšnem trenutku je najbrž res težko nadzorovati čustva, pozitivna in negativna hkrati.

Na nikogar drugega nisem bil jezen kot le nase. V tistem trenutku je bilo pač tako.

Je bila za vas to lekcija? Morda spodbuda za naprej?

Treba se je zavedati, da je bil to zgodovinski uspeh za Slovenijo, za celoten slovenski šport. Osvojiti dve kolajni v eni disciplini, in še to zlato in srebrno, to se še ni zgodilo. Kot ekipa smo bili izvrstni.

Kako pomembna je bila vas podpora in dobro delo celotne ekipe?

Vsi člani ekipe so zaslužni za ta uspeh. Imamo trenerje na vrhunski ravni, ki skrbijo za treninge, preglede opreme, stabilizacijo psihološkega stanja, nikakor ne smemo pozabiti na fizioterapevte. Delo športnikov invalidov je pravzaprav enako zahtevno kot delo neinvalidov, vse treninge opravljamo na profesionalni ravni, to navsezadnje kažejo tudi rezultati. Invalidski šport po dosežkih v določenih panogah že presega šport neinvalidov. Nekaj smo jih videli v Riu, tudi pri strelcih jih poznamo. Eden takšnih je bil moj svetovni rekord iz leta 2012 (v disciplini zračna puška leže je na tekmi svetovnega pokala v Antalyji dosegel 706,8 kroga – op. p.), ki je bil najboljši dosežek med vsemi strelci, a so se nato leta 2013 spremenila pravila.

Kakšen napredek ste sicer od Londona do Ria naredili v streljanju?

Menim, da sem bil v Riu vrhunsko pripravljen, morda celo najbolj med vsemi tekmovalci. To sem kazal na treningih z vrhunskimi rezultati, tudi že doma sem streljal najbolje v svojem življenju. Napredoval sem v stanovitnosti, koncentraciji, imam tudi že nekaj kilometrine, tudi na tekmah svetovnega pokala sem bil ves čas v vrhu. To so dokazi, ki ti dajejo samozaupanje in sproščenost.

Z vami in Veselko Pevec je bila slovenska reprezentanca v disciplini zračna puška stoje najmočnejša in je presenetila tudi nekatere velesile. Menda vam razočarani Britanci sploh niso čestitali. V čem je bila vaša prednost?

Oni se tudi sicer držijo bolj zase. Ker niso prišli v finale, je bila tekma zanje popoln polom. Britanski trener mi je sicer stisnil roko, tekmovalci pa ne. Kakšne posebne prednosti sicer nismo imeli, vsak je sam na liniji pred tarčo. Razmere so za vse enake, vsako strelišče je malo specifično. Na velikih tekmovanjih vse skupaj spremlja še evforija, pogosta so presenečenja. Nekdo, ki ni favorit, gre lahko sproščeno v tekmo, brez obremenitev. Tisti, ki ima dan, mu lahko uspe.

Imate slovenski strelci konkurenčne razmere za treninge v primerjavi z drugimi?

Težko rečem, saj ne poznam načina vadbe drugih in njihovih domačih strelišč. Je pa res, da se jaz vsak dan iz Gornjega Grada vozim na trening v Velenje ali Ljubljano. Že razdalja in vožnja vzameta kar nekaj časa, to zna biti obremenjujoče. Nekdo ima strelišče pred nosom, nekdo drug pač ne. A temu se je treba prilagoditi. Če nimaš sam dovolj velike želje, je pot do uspeha nemogoča.

Kaj pa konkurenčnost opreme?

Oprema je pomemben dejavnik pri doseganju najboljših rezultatov. Ves čas je treba slediti konkurenci in razvoju. Morda smo v določenih pogledih nekje res malce v zaostanku, a to ima opraviti z denarnim stanjem, ki je, kakršno je. Omejeni smo na vseh področjih. A moramo biti skromni in hvaležni. S tem, kar imamo, skušamo ustvariti maksimalno.

Glede opreme sicer veljajo natančne omejitve, je pa tudi res, da obstajajo denimo malo boljši dioptri in razne malenkosti, ki včasih odločajo o rezultatih. Sploh tisti, ki imamo težave z vidom, lahko to občutimo. Nekdo, ki strelja brez očal, ima prednost. Odločilni so dioptri, v katerih se lahko nekoliko regulira svetloba in se zato skozenj boljše vidi. Morda je bila prav to težava pri mojem zadnjem strelu v Riu. Nisem imel čistega vida, iskal sem boljši kot in zgodilo se je, kar se je.

Paraolimpijski šport vse bolj pridobiva na kakovosti, vse več je profesionalcev. Kaj pa pri nas, je mogoče živeti le s športom? Mnogi še vedno športne kariere usklajujejo s službami.

Nismo še tako daleč, da bi nekdo lahko živel od športa. Se pa določene stvari že spreminjajo. Kot vem, naj bi ministrstvo za šport začelo zaposlovati tudi športnike invalide, do državne službe naj bi bilo mogoče priti z najvišjim svetovnim razredom, ki ga je treba z rezultati potrjevati. Upamo, da se to uresniči.

Toda napovedi niso najboljše, Fundacija za šport je, denimo, za leto 2017 že napovedala 20 odstotkov manj sredstev. Kaj to pomeni za vas?

Vsak evro se pozna. Ko slišiš o novem zmanjševanju sredstev, lahko le zaviješ z očmi in si misliš: »Že spet!« Če želiš uspeti in slediti konkurenci, moraš iti na vse tekme. Žal so te zelo drage. Pomembno je, da imamo stabilno finančno stanje, tako si lahko bolj sproščen in osredotočen na svoj rezultat in delo.

Kolikšen del podpore dobite od države, koliko od pokroviteljev, morate kaj primakniti tudi sami?

Paraolimpijski komite išče pokrovitelje. Ne morem govoriti o natančni številki, saj je ne poznam. Ta proračun imamo za eno leto, z njim pokrijemo tekmovanja, opremo, naboje. Nimam pa osebnih sponzorjev, saj lahko nosim le tiste, s katerimi ima pogodbo paraolimpijski komite.

Kaj vam je prinesla kolajna iz Londona in kaj pričakujete, da vam bo ta iz Ria?

Ogromno samozavesti in neizmerno srečo v življenju. To je bila prva kolajna, res sem si jo zelo želel. Ko ti uspe, je to nekaj nepopisnega. Ta druga kolajna je prav tako poplačala trud in delo, ki sem ga vložil v šport, z njo sem lahko pozabil na vsa odrekanja in težave, ki so me spremljale. Kar pa se tiče denarne plati, me je kolajna obogatila za nagrado, ki sem jo dobil od države. Glede pokroviteljev oziroma financiranja nasploh pa nisem nič na boljšem kot prej. Seveda pa kolajna veliko pomeni za paraolimpijski komite, ki lahko na račun teh uspehov lažje najde nova sredstva in pokrovitelje.

Kako je sicer od začetka vaše kariere napredoval paraolimpijski šport? V zadnjih letih ste že bolj izpostavljeni javnosti, ljudje vas bolj spremljajo.

Moram pohvaliti medije, ki ste nam začeli posvečati več pozornosti. Presenečen sem bil, ko so nam v Amsterdamu na letališču takoj čestitali zaposleni in nam povedali, da so nas videli na televiziji. Tako vidiš, da si prepoznaven in kako so mediji pomembni za razvoj športa in tudi za predstavitev države, iz katere prihajaš. Ob tej priložnosti bi se tudi zahvalil vsem, ki nas spremljate in podpirate. Napredek je viden.

Posledično se tudi vse več gibalno oviranih odloča za šport, ki je lahko v veliko pomoč pri premagovanju travme in sprejemanju samega sebe. Kakšna je bila vaša izkušnja, kako je šport pomagal vam?

Prve napovedi po nesreči so bile, da nikoli ne bom hodil, vprašanje je bilo, ali bom lahko uporabljal roko. Vse to je bilo zame nesprejemljivo. Tisti trenutek sem se odločil, da ne bo tako. Že po Londonu sem spomnil na to, kaj so mi napovedovali. Z OI sem se vrnil s svojimi nogami in pristreljal kolajno s svojimi rokami. V življenju se vse da, če človek hoče.

Gledaš okoli sebe in vidiš ljudi, ki obupajo in ne vidijo več nobenega smisla v življenju, propadajo. Sam sem bil od nekdaj bolj dinamičen tip človeka, moralo se mi je ves čas kaj dogajati. Rad preizkušam sam sebe, začel sem si postavljati cilje in jim slediti. Nikoli ne odneham, vedno skušam iti dalje. Lahko rečem, da sem najsrečnejši človek na svetu, toliko lepih stvari se mi dogaja. Veliko sveta sem videl. Ko greš, se ves čas učiš, spoznavaš nove ljudi, kulture, vrednote ... Če gledam nazaj, sem lahko zadovoljen. Četudi sem po tekmah velikokrat samokritičen in se jezim zaradi podrobnosti. A verjetno me prav to dela še boljšega.

Kako gledate v prihodnost? Cilj z zlato paraolimpijsko kolajno je najbrž že postavljen.

Ni pametno preveč zacementirati te želje, saj bo potem še težje uresničljiva. Pomembno je biti sproščen, samozavesten in stanoviten. Seveda želim dosegati čim boljše rezultate. V Riu smo videli, da si lahko najboljši, a če nimaš še kančka sreče, ne moreš zmagati. S tem ne mislim, da sem bil sam najboljši, a v športu je tako, da ne prideš vedno tja, kamor si želiš. Nič ne bom napovedoval za naprej, bomo videli, kako bo. Najprej se morajo ohladiti glave. Vidim pa, da imam še rezerve. Pomembno je tudi, da bo moje telo zdržalo. Težave imam z očmi, z ledvenim delom hrbtenice. Upajmo na najboljše. Dokler bo mogoče, bom streljal.